SloChraska - II Kings - 7

7:1  Tedaj reče Elizej: Čujte besedo Gospodovo: Tako pravi Gospod: Jutri ob tem času bode mera bele moke po seklu in dve meri ječmena po seklu pri samarijskih vratih.

7:2  Nato odgovori vojvoda, na čigar roko se je kralj naslanjal, možu Božjemu in reče: Glej, ko bi Gospod odprl zatvornice na nebu, bi li moglo to biti? On pa reče: Glej, videl boš s svojimi očmi, a ne boš jedel od tega!

7:3  Bili so pa štirje gobavci pred vhodom v vrata Samarije; in reko drug drugemu: Kaj tu sedimo, dokler umrjemo?

7:4  Ako bi rekli: Pojdimo v mesto, lakota je v mestu, in tam nam je umreti; ako pa ostanemo tu, moramo tudi umreti! Pojdimo torej, vrinimo se v vojsko Sircev! Ako nas ohranijo v življenju, bomo živeli, ako nas pobijejo, umrjemo.

7:5  Vstanejo torej v mraku, da bi šli v tabor Sircev. In ko pridejo do skrajnega konca v taborišču Sircev, glej, ni tu nikogar.

7:6  Gospod je namreč dal sirski vojski slišati ropot voz in topotanje konj in hrup vojske velike; in rekli so drug drugemu: Glej, kralj Izraelov je najel zoper nas kralje Hetejcev in kralje Egipčanov, da pridero nad nas!

7:7  Zato so vstali in pobegnili v mraku, zapustivši svoje šatore in svoje konje in osle v taboru, kakor je bil, in so bežali, da si otmo življenje.

7:8  Ko torej pridejo oni gobavci na skrajni konec taborišča, stopijo v najbližji šator, jedo in pijejo in odneso odtod srebro, zlato in oblačil ter gredo in skrijejo to; in pridejo zopet in stopijo v drugi šator in pobero ravno tako, odneso in skrijejo.

7:9  Tedaj reko drug drugemu: Ne delamo prav. Ta dan je veselega poročila dan, in mi molčimo, ako počakamo do jutranjega svita, nas doleti kazen. Sedaj torej pridite, pojdimo in naznanimo to hiši kraljevi.

7:10  In pridejo in kličejo mestni straži, in povedo jim, rekoč: Prišli smo do tabora Sircev, in glej, ni bilo ondi nikogar, ne glasu človeškega, samo konji in osli privezani in šatori, kakor so bili.

7:11  In kličejo vratarjem, in ti povedo notri kraljevi družini.

7:12  In kralj vstane po noči ter reče hlapcem svojim: Povem vam zdaj, kaj so nam naredili Sirci. Vedo, da trpimo lakoto, zato so šli ven iz tabora in se poskrili na polju, češ: kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in se spravimo v mesto!

7:13  Nato odgovori eden hlapcev njegovih in reče: Vzemimo petere ostale konje, ki so preostali v mestu (glej, godi se jim kakor vsej množici Izraelovi, ki je ostala v njem; glej, godi se jim kakor vsej množici Izraelovi, ki je poginila), te pošljimo in oglejmo!

7:14  Tedaj vzamejo dva, voza s konji, in kralj jih pošlje za sirsko vojsko, rekoč: Pojdite in oglejte!

7:15  In šli so za njimi do Jordana, in glej, vsa pot je bila polna oblačil in orodja, ki so ga Sirci od sebe vrgli v naglici svoji. In poslanci se vrnejo in sporoče kralju.

7:16  Tedaj gre ljudstvo ven in opleni tabor Sircev. In bila je mera bele moke po seklu in dve meri ječmena po seklu, kakor je bil rekel Gospod.

7:17  Kralj pa je postavil tistega vojvodo, na čigar roko se je naslanjal, da nadzoruje pri vratih; a ljudstvo ga je pogazilo med vrati, da je umrl, kakor je napovedal mož Božji v govoru svojem, ko je bil prišel k njemu kralj.

7:18  Kajti izpolnilo se je, kar je bil mož Božji povedal kralju, rekoč: Dve meri ječmena bosta po seklu in mera bele moke po seklu jutri ob tem času pri samarijskih vratih.

7:19  In tisti vojvoda je odgovoril možu Božjemu in rekel: Pa glej, ko bi Gospod odprl zatvornice na nebu, bi li moglo to biti? On pa mu je rekel: Glej, videl boš s svojimi očmi, a ne boš jedel od tega!

7:20  In tako se mu je zgodilo: kajti ljudstvo ga je pogazilo med vrati, in je umrl.