SloKJV - Nehemiah - 2

2:1  Pripetilo se je v mesecu nisánu, v dvanajstem letu kralja Artakserksa, da je bilo pred njim vino. Vzel sem vino in ga izročil kralju. Torej poprej v njegovi prisotnosti nisem bil žalosten.

2:2  Zato mi je kralj rekel: „Zakaj je tvoje obličje žalostno, ker vidim da nisi bolan? To ni nič drugega, kakor bridkost srca.“ Potem sem bil zelo boleče prestrašen

2:3  in rekel kralju: „Naj kralj živi na veke. Zakaj naj bi moje obličje ne bilo žalostno, ko [pa] mesto, kraj mavzolejev mojih očetov, leži opustošeno in so njegova velika vrata použita z ognjem?“

2:4  Potem mi je kralj odgovoril: „Za kaj delaš zahtevo?“ Tako sem molil k Bogu nebes.

2:5  Kralju sem rekel: „Če kralju ugaja in je tvoj služabnik našel naklonjenost v tvojem pogledu, da bi me hotel poslati v Judejo, v mesto mavzolejev mojih očetov, da ga lahko zgradim.“

2:6  Kralj mi je rekel (tudi kraljica je sedela ob njem): „Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje? In kdaj se boš vrnil?“ Tako je kralju ugajalo, da me pošlje, in določil sem mu čas.

2:7  Poleg tega sem kralju rekel: „Če to ugaja kralju, naj mi bodo dana pisma, za voditelje preko reke, da me lahko pošljejo preko, dokler ne pridem v Judejo,

2:8  in pismo Asáfu, čuvaju kraljevega gozda, da mi bo lahko dal les, da naredim bruna za velika vrata palače, ki so spadala k hiši in za mestno obzidje in za hišo, v katero bom vstopil.“ In kralj mi je zagotovil, glede na dobro roko mojega Boga nad menoj.

2:9  Potem sem prišel k voditeljem preko reke in jim dal kraljeva pisma. Torej kralj je z menoj poslal vojne poveljnike in konjenike.

2:10  Ko sta Sanbalát Horónčan in služabnik Tobija, Amónec, slišala o tem, ju je to silno užalostilo, da je tja prišel človek, da išče blaginjo Izraelovih otrok.

2:11  Tako sem prišel v Jeruzalem in bil tam tri dni.

2:12  Vstal sem ponoči, jaz in nekaj malega mož z menoj. Niti nisem nobenemu možu povedal kaj je Bog položil na moje srce, da storim pri Jeruzalemu. Niti ni bila z menoj nobena žival, razen živali, na kateri sem jahal.

2:13  Ponoči sem odšel ven pri Dolinskih velikih vratih, celo pred zmajevim vodnjakom in do gnojne odprtine in ogledal sem si jeruzalemske zidove, ki so bili porušeni in njegova velika vrata, ki so bila použita z ognjem.

2:14  Potem sem odšel naprej do velikih studenčnih vrat in do kraljevega ribnika, toda tam ni bilo prostora za žival, ki je bila pod menoj, da gre mimo.

2:15  Potem sem ponoči odšel gor, poleg potoka in gledal obzidje in se obrnil nazaj in vstopil pri velikih dolinskih vratih in tako sem se vrnil.

2:16  Vladarji niso vedeli kam sem odšel ali kaj sem storil, niti do tega trenutka tega še nisem povedal Judom, niti duhovnikom, niti plemičem, niti vladarjem, niti preostalim, ki so opravljali delo.

2:17  Potem sem jim rekel: „Vi vidite stisko, v kateri smo, kako Jeruzalem leži opustošen in so njegova velika vrata požgana z ognjem. Pridite in gradimo jeruzalemsko obzidje, da ne bomo več v grajo.“

2:18  Potem sem jim povedal o roki mojega Boga, ki je bila dobra nad menoj, kot tudi kraljeve besede, ki mi jih je govoril. Rekli so: „Vzdignimo se in gradimo.“ Tako so okrepili svoje roke za to dobro delo.

2:19  Toda, ko so Sanbalát Horónčan in služabnik Tobija, Amónec in Arabec Gešem to slišali, so se smejali do norčevanja, nas prezirali in rekli: „Kaj je ta stvar, ki jo počnete. Ali se hočete upreti zoper kralja?“

2:20  Potem sem jim odgovoril in jim rekel: „Bog nebes, on nas bo naredil uspešne, zato bomo mi, njegovi služabniki, vstali in gradili. Toda vi nimate deleža niti pravice niti spomina v Jeruzalemu.“