SloKJV - Ecclesiastes - 12

12:1  Spomni se torej svojega Stvarnika v dneh svoje mladosti, ko niso prišli zli dnevi niti se niso približala leta, ko boš rekel: „V njih nimam veselja,“

12:2  dokler sonce ali svetloba ali luna ali zvezde ne bodo otemnele niti se oblaki vrnili za dežjem,

12:3  na dan, ko bodo čuvaji hiše trepetali in se bodo močni možje sklonili in mlinarji odnehajo, ker jih je malo in tisti, ki gledajo skozi okna, postanejo zatemnjeni

12:4  in bodo vrata po ulicah zaprta, ko je glas mletja tih in se bo dvignil ob ptičjem glasu in bodo ponižane vse hčere petja;

12:5  tudi ko jih bo strah tega, kar je visoko in bodo strahovi na poti in bo mandljevec cvetel in bo kobilica breme in bo hrepenenje izneverilo, ker človek odhaja k svojemu dolgemu domu in žalovalci gredo po ulicah,

12:6  ali preden se srebrna vrvica odveže ali zlomi zlata skledica ali lončen vrč razbije ob studencu ali zlomi kolo pri vodnem zbiralniku.

12:7  Potem se bo prah vrnil k zemlji, kakor je bil, duh pa se bo vrnil k Bogu, ki ga je dal.

12:8  „Ničevost ničevosti,“ pravi pridigar, „vse je ničevost.“

12:9  In poleg tega, ker je bil pridigar moder, še vedno uči ljudstvo spoznanja. Da, pazil je, poiskal in uredil mnogo pregovorov.

12:10  Pridigar je iskal, da odkrije sprejemljive besede in to, kar je bilo napisano, je bilo iskreno, celó besede resnice.

12:11  Besede modrih so kakor palice z bodicami in kakor žeblji, pritrjeni s pomočjo gospodarjev zborov, ki so izročeni od enega pastirja.

12:12  Nadalje, moj sin, bodi opomnjen s temi, od pisanja mnogih knjig ni konca in mnogo učenja je utrujenost telesu.

12:13  Prisluhnimo zaključku celotne zadeve: „Boj se Boga in se drži njegovih zapovedi, kajti to je vsa človekova dolžnost.

12:14  Kajti Bog bo vsako delo privedel na sodbo, z vsako skrivno stvarjo, bodisi je ta dobra, bodisi je ta slaba.“