SloChraska - Zephaniah - 2

2:1  Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni,

2:2  preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota srda Gospodovega, preden pride nad vas dan jeze Gospodove!

2:3  Iščite Gospoda, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost, morda doboste skrivališče ob dnevi jeze Gospodove!

2:4  Kajti Gaza bo opuščena in Askelon bo puščava, iz Asdoda preženo prebivalce ob belem dne in Ekron bo izruvan.

2:5  Gorje prebivalcem v pokrajini ob morju, narodu Keretejcev! Beseda Gospodova je zoper tebe, o Kanaan, dežela Filistejcev! pogubim te, da ne bode prebivalca!

2:6  In pokrajina ob morju postane pašnik s kočami za pastirje in z ograjami za drobnico;

2:7  in bode pokrajina za ostanek hiše Judove: po njej bodo pasli, v hišah askelonskih bodo zvečer počivali; kajti obišče jih Gospod, njih Bog, in nazaj pripelje njih ujetništvo.

2:8  Slišal sem zasmehovanje Moabovo in preklinjanje sinov Amonovih, s katerim so zasmehovali ljudstvo moje in sebe veličili proti njegovemu kraju.

2:9  Zatorej, kakor res živim, govori Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gotovo bode Moab kakor Sodoma in sinovi Amonovi kakor Gomora, koprivja posest in solne jame in večna puščava. Ljudstva mojega ostanek jih opleni in preostanek naroda mojega jih dobi v dedno last.

2:10  To se jim zgodi za njih prevzetnost, ker so zasmehovali ljudstvo Gospoda nad vojskami in se proti njemu veličili.

2:11  Strašen jim bode Gospod, kajti stori, da izginejo vsi bogovi zemlje; in po vseh otokih poganskih narodov ga bodo molili, vsakdo s svojega kraja.

2:12  Tudi vi, Etiopci, boste pobiti z mojim mečem.

2:13  In on iztegne roko proti severu in uniči Asirijo in Ninive naredi v samoto, suho kakor puščava.

2:14  In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci.

2:15  To je tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v srcu svojem: Jaz sem in nobenega ni razen mene! Kako je postalo v puščavo, v ležišče zverini! Vsak, kdor pojde mimo, bo žvižgal, mahal z roko.