SloKJV - Zephaniah - 2

2:1  Zberite se skupaj, da, zberite se skupaj, oh narod, ki ni zaželen.

2:2  Preden se rodi odlok, preden dan mine kakor pleve, preden pride nad vas kruta Gospodova jeza, preden pride nad vas dan Gospodove jeze.

2:3  Iščite Gospoda, vsi vi krotki na zemlji, ki ste vršili njegovo sodbo, iščite pravičnost, iščite krotkost. Morda bo, da boste skriti na dan Gospodove jeze.

2:4  Kajti Gaza bo zapuščena in Aškelón opustošenje. Ašdód bodo izgnali opoldan in Ekrón bo izkoreninjen.

2:5  Gorje prebivalcem morske obale, narodu Keretéjcev! Gospodova beseda je zoper tebe, oh Kánaan, dežela Filistejcev, celo uničil te bom, da tam ne bo nobenega prebivalca.

2:6  Morska obala bodo pašniki in koče za pastirje in staje za trope.

2:7  Obala bo za preostanek Judove hiše. Pasli se bodo na njej. V aškelónskih hišah bodo zvečer legli, kajti Gospod, njihov Bog, jih bo obiskal in odvrnil njihovo ujetništvo.

2:8  Slišal sem grajo Moába in zasramovanja Amónovih otrok, s katerimi so grajali moje ljudstvo in se poveličevali zoper njihovo mejo.

2:9  Zato kakor jaz živim,“ govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ‚Zagotovo bo Moáb kakor Sódoma in Amónovi otroci kakor Gomóra, celó gojenje kopriv in solne jame in nenehno opustošenje. Preostanek mojega ljudstva jih bo oplenil in preostanek mojega ljudstva jih bo vzel v last.

2:10  To bodo imeli zaradi njihovega ponosa, ker so grajali in se poveličali zoper ljudstvo Gospoda nad bojevniki.

2:11  Gospod jim bo strašen, kajti izstradal bo vse bogove zemlje in ljudje ga bodo oboževali, vsak iz svojega kraja, celó vsi otoki poganov.

2:12  Tudi vi Etiopci boste umorjeni z mojim mečem.

2:13  Svojo roko bo iztegnil zoper sever in uničil Asirijo in Ninive bo naredil opustošenje in suho kakor divjina.

2:14  In tropi se bodo ulegli v njegovi sredi, vse živali narodov, tako kormoran in bobnarica bosta prenočevala v njegovih zgornjih prekladah. Njihov glas bo prepeval na oknih, opustošenje bo na pragih, kajti odkril bo cedrovo oblogo.

2:15  To je veseleče se mesto, ki je brezskrbno prebivalo, ki je v svojem srcu govorilo: ‚Jaz sem in poleg mene ni nikogar.‘ Kako je postalo opustošenje, kraj za živali, da se uležejo v njem! Vsak, kdor gre mimo njega, ga bo izžvižgal in zamahnil s svojo roko.“