SloChraska - Ecclesiastes - 1

1:1  Besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu.

1:2  Ničemurnost nečimurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno!

1:3  Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod solncem?

1:4  Rod mineva, rod prihaja, a zemlja vedno ostaja.

1:5  In solnce vzhaja in solnce zahaja in hiti k mestu svojemu, odkoder izhaja.

1:6  Veter gre proti poldnevu in se obrača proti polnoči in kroži in kroži, in krožitve svoje vedno ponavlja veter.

1:7  Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko.

1:8  Vse stvari so trudapolne: človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja.

1:9  Kar je bilo, bode zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod solncem.

1:10  Je li kaj, o čemer pravijo: Glej, to je novo? Zdavnaj je že bilo v vekih, ki so bili pred nami.

1:11  Ni spomina prejšnjih rodov, in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo.

1:12  Jaz, Propovednik, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu.

1:13  In obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom: težko opravilo, ki ga je naložil Bog sinom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

1:14  Videl sem vse dejanje, ki se godi pod solncem, in glej, vse je ničemurnost in lovljenje vetra.

1:15  Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti.

1:16  Govoril sem v srcu svojem in rekel: Glej, dobil sem veliko modrost in prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, in srce moje je videlo obilost modrosti in spoznanja.

1:17  In obrnil sem srce svoje v to, da spoznam modrost in da spoznam nespamet in neumnost: spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.

1:18  Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.