SloChraska - Ezekiel - 14

14:1  In pridejo k meni možje izmed starejšin Izraelovih ter sedejo pred menoj.

14:2  Tedaj mi pride beseda Gospodova, govoreč:

14:3  Sin človečji, ti možje so si vzeli grde malike svoje v srce in predse postavili spotiko za svojo krivico: ali naj jim odgovorim, ko me vprašajo?

14:4  Zato jih ogovori in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Vsak mož iz hiše Izraelove, ki si jemlje grde malike svoje v srce in si stavi spotiko za krivico svojo pred obličje, pa prihaja k proroku: jaz Gospod mu odgovorim primerno, po množini grdih malikov njegovih,

14:5  da ujamem hišo Izraelovo za njih srce, ker so se mi vsi vkup odtujili po grdih malikih svojih.

14:6  Zato reci hiši Izraelovi: Tako pravi Gospod Jehova: Vrnite se in opustite grde malike svoje in odvrnite obraze od vseh gnusob svojih!

14:7  Zakaj vsakdo iz hiše Izraelove in izmed tujcev, ki bivajo v Izraelu, ki se loči od mene, da ne bi šel za menoj, in si v srce jemlje grde malike svoje in stavi predse spotiko za krivico svojo ter prihaja k proroku mene vpraševat zase: jaz Gospod mu odgovorim po svojem načinu.

14:8  In obrnem obličje svoje zoper tistega moža in ga naredim v stvar strmenju, za znamenje in pregovor in ga iztrebim iz ljudstva svojega. In spoznate, da sem jaz Gospod.

14:9  Ako se pa prorok da premotiti in govori besedo, jaz Gospod sem premotil tistega proroka, in iztegnem roko zoper njega in ga pokončam izmed ljudstva svojega Izraela.

14:10  In nosila bosta krivico svojo: krivica prorokova bode kakor krivica tistega, ki ga povprašuje;

14:11  da ne bi več blodila hiša Izraelova od mene, tudi da bi se več ne onečiščevali z vsemi pregrehami svojimi; in bodo mi v ljudstvo in jaz jim bodem Bog, govori Gospod Jehova.

14:12  In pride mi beseda Gospodova, govoreč:

14:13  Ko se dežela pregreši zoper mene s tem, da se mi izneveri, in iztegnem roko svojo zoper njo in ji starem podporo kruha in pošljem lakoto nadnjo in zatarem v njej človeka in živino,

14:14  pa bi bili ti trije možje v njej, Noe, Daniel in Job: oni bi po pravičnosti svoji oteli samo svoje duše, govori Gospod Jehova.

14:15  Ko pripeljem hude zveri v deželo, da ji pogube prebivalce, da postane pustinja in nihče ne bo hodil skozi njo zavoljo zveri,

14:16  pa bi bili ti trije možje v njej, res, kakor živim, govori Gospod Jehova: oni ne otmo ne sinov, ne hčeri; sami bodo oteti, a dežela bode pustinja.

14:17  Ali če pripeljem meč nad tisto deželo in velim: Meč, pojdi skozi deželo! in tako zatarem v njej človeka in živino,

14:18  pa bi bili ti trije možje v njej, res, kakor živim, govori Gospod Jehova, oni ne otmo ne sinov, ne hčeri, toda sami bodo oteti.

14:19  Ali če pošljem kugo v tisto deželo in izlijem togoto svojo nadnjo v krvi, da zatarem v njej človeka in živino,

14:20  pa bi bili v njej Noe, Daniel in Job, res, kakor živim, govori Gospod Jehova: ne otmo ne sinov, ne hčeri, oteli bodo samo svoje duše po pravičnosti svoji.

14:21  Toda tako pravi Gospod Jehova: Ko pošljem nad Jeruzalem svoje štiri sodbe: meč, lakoto, hude zveri in kugo, da zatarem v njem ljudi in živino,

14:22  vendar, glej, v njem ostanejo ohranjenci, sinovi in hčere, katere popeljejo ven; glej, pridejo k vam ven, in videli boste njih življenje in njih dejanja; in potolaženi boste zastran nesreče, ki sem jo pripeljal nad Jeruzalem, zastran vsega, kar sem pripeljal nadenj.

14:23  In bodo vas tolažili, ko boste videli njih življenje in njih dejanje; in spoznate, da nisem brez vzroka storil vsega, karkoli sem storil v njem, govori Gospod Jehova.