HEBREWS
Chapter 2
Hebr | SloChras | 2:1 | Zato nam treba tolikanj bolj paziti na to, kar smo slišali, da ne zgrešimo zveličanja. | |
Hebr | SloChras | 2:2 | Če je namreč beseda, po angelih govorjena, postala trdna in je vsak prestopek in neposluh dobil pravično plačilo, | |
Hebr | SloChras | 2:3 | kako uidemo mi, pustivši vnemar toliko zveličanje? ki ga je iz početka oznanjal Gospod, in oni, ki so čuli, so nam ga potrdili, | |
Hebr | SloChras | 2:4 | pri čemer je tudi Bog ž njimi vred pričal z znamenji in čudeži in mnogoterimi močmi in s podeljevanjem svetega Duha po volji svoji. | |
Hebr | SloChras | 2:6 | Pričal pa je nekdo nekje, govoreč: „Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? | |
Hebr | SloChras | 2:7 | Za malo časa si ga ponižal pod angele; s slavo in častjo si ga venčal in postavil si ga nad dela rok svojih; | |
Hebr | SloChras | 2:8 | vse si podložil pod noge njegove.“ Ker mu je pa vse podložil, torej ni pustil ničesar njemu nepodloženega. Sedaj pa ne vidimo še, da bi mu bilo vse podloženo; | |
Hebr | SloChras | 2:9 | vidimo pa Jezusa, ki je bil za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti venčanega s slavo in častjo, da po milosti Božji okusi smrt za vsakega. | |
Hebr | SloChras | 2:10 | Kajti spodobilo se je njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov peljal v slavo, začetnika njih zveličanja popolnega storiti po trpljenju. | |
Hebr | SloChras | 2:11 | Kajti i ta, ki posvečuje, i oni, ki se posvečujejo, vsi so iz enega; iz tega vzroka se ne sramuje imenovati jih brate, govoreč: | |
Hebr | SloChras | 2:13 | In zopet: „Nanj naslonim upanje svoje“, in zopet: „Glej, jaz in otročiči, katere mi je dal Bog“. | |
Hebr | SloChras | 2:14 | Ker so torej otročiči deležni mesa in krvi, se je tudi on tega podobno udeležil, da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima smrti oblast, to je: hudiča, | |
Hebr | SloChras | 2:17 | Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom, da poravna ljudstva grehe. | |