SloChraska - II Corinthians - 4

4:1  Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca;

4:2  ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo besede Božje, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga.

4:3  Če je pa tudi zakrit evangelij naš, zakrit je tistim, ki gredo v pogubo,

4:4  ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja.

4:5  Kajti ne oznanjujemo sebe, temuč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa.

4:6  Ker Bog, ki je rekel: „Iz teme naj zasveti luč“, on je, ki je zasvetil v srcih naših, da dodeli svetlo spoznanje slave Božje v obličju Kristusovem.

4:7  Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas.

4:8  Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;

4:9  preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo;

4:10  vsekdar nosimo umiranje Jezusovo s seboj na telesu, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na našem telesu.

4:11  Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na smrtnem mesu našem.

4:12  Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas.

4:13  A imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: „Veroval sem, zato sem govoril“, tudi mi verujemo, zato tudi govorimo;

4:14  vedoč, da kateri je obudil Gospoda Jezusa, obudi tudi nas z Jezusom in postavi pred seboj z vami vred.

4:15  Vse je namreč za voljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v slavo Božjo.

4:16  Zato ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne.

4:17  Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave,

4:18  ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.