SloOjacano - Psalms - 39

39:1  REKEL SEM: "Previden bom in pazil bom na svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom; svoja usta bom obrzdal kakor z uzdo, medtem ko so zlobni pred menoj."

39:2  Onemel sem z molkom, svoj mir sem ohranil brez koristi in nisem imel tolažbe stran od dobrega, medtem ko se je moja stiska obnovila.

39:3  Moje srce je bilo žgoče v meni. Medtem ko sem premišljeval, je gorel ogenj; potem sem spregovoril s svojim jezikom:

39:4  "Gospod, naj spoznam svoj konec in [da bi cenil] obseg svojih dni – kar to je; naj spoznam in dojamem kako slaboten sem, [kako začasno je moje bivanje tukaj].

39:5  Poglej, Ti si moje dni naredil tako [kratke kakor] pedi in moje življenje je kakor nič v Tvojih očeh. Resnično je vsak človek na svojem vrhuncu zgolj dih!

39:6  Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Zagotovo vsak človek hodi naokrog – kakor senca v igri z gibi; zagotovo, ker je jalovost in praznina v njegovem garanju; vsak kopiči bogastva, ne da bi vedel kdo jih bo pobral.

39:7  In sedaj, Gospod, kaj še čakam in pričakujem? Moje upanje in pričakovanje sta v Tebi.

39:8  Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki; naj ne bom v prezir in grajo [samozavestnemu] norcu!

39:9  Jaz sem nem, svojih ust ne odprem, kajti Ti si tisti, ki je to naredil.

39:10  Umakni Svoj udarec stran od mene; použiva me spor in udarec Tvoje roke.

39:11  Kadar Ti z ukori popravljaš in kaznuješ človeka za greh, Ti trošiš njegovo lepoto kakor molje in kar mu je ljubo, shira; zagotovo je vsak človek zgolj dih.

39:12  Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Usliši mojo molitev, o Gospod in nastavi uho mojemu joku; ne zadržuj Svojega miru ob mojih solzah! Saj sem Tvoj prehoden gost, začasen prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.

39:13  O, umakni z mene pogled in mi prizanesi, da lahko obnovim svojo vedrost in vzpodbudno moč in spoznam veselje, preden grem in me ni več."