SloChraska - Exodus - 13

13:1  In govoril je Gospod Mojzesu, rekoč:

13:2  Posveti meni vse prvorojeno, vse, kar predre maternico med sinovi Izraelovimi, od človeka do živali: moje bodi.

13:3  In Mojzes je govoril ljudstvu: Spominjajte se tega dne, katerega ste šli iz Egipta, iz hiše sužnosti, zakaj z mogočno roko vas je izpeljal Gospod odtod; in nič kvašenega ne smete jesti.

13:4  Današnjega dne, v mesecu Abibu, odhajate.

13:5  In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev in Hetejcev in Amorejcev in Hevejcev in Jebusejcev, za katero je bil prisegel očetom tvojim, da ti jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med: tedaj opravljaj to službo v temle mesecu.

13:6  Sedem dni boš jedel opresnike, in sedmi dan bo praznik Gospodu.

13:7  Opresniki se bodo jedli sedem dni, in ne sme biti pri tebi nič okvašenega in ne sme biti pri tebi nič kvasu v vseh krajih tvojih.

13:8  In oznaniš ta dan sinu svojemu, rekoč: Delam to zaradi tega, kar je meni storil Gospod, ko sem šel iz Egipta.

13:9  In to ti bodi v znamenje na roki tvoji in kakor spominski list med tvojimi očmi, zato da bode zakon Gospodov v ustih tvojih: zakaj z mogočno roko te je peljal Gospod iz Egipta.

13:10  Zatorej izpolnjuj to postavo v času za to določenem, leto za letom.

13:11  In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in očetom tvojim, in ko ti jo dá,

13:12  tedaj odmeni vse, kar predre maternico, Gospodu; tudi vsakega prvenca živine, ki jo boš imel, moškega spola, daj Gospodu.

13:13  A vsakega prvenca od osla odkupi z jagnjetom, če ga pa ne odkupiš, zlomi mu šijnjak; tudi odkupi vse prvorojence ljudi med sinovi svojimi.

13:14  In če te v prihodnjih časih vpraša sin tvoj, rekoč: Kaj pomeni to? mu odgovori: Z roko mogočno nas je peljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti.

13:15  In ker je bil Faraon trdovraten in nas ni hotel izpustiti, je Gospod udaril vse prvorojence v Egiptovski deželi, od prvenca človeka do prvorojene živali: zato darujem Gospodu vse prvence samce, vse prvorojence izmed otrok svojih pa odkupujem.

13:16  In to ti bodi za znamenje na roki tvoji in kakor bi viselo za spomin med tvojimi očmi; zakaj s premogočno roko nas je peljal Gospod iz Egipta.

13:17  In zgodilo se je, ko je Faraon odpustil ljudstvo, da jih Bog ni peljal po poti skozi Filistejsko deželo, čeprav je bila blizu; rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt.

13:18  Ampak Bog jih je obrnil na pot preko puščave k Rdečemu morju; in sinovi Izraelovi so šli oboroženi iz dežele Egiptovske.

13:19  In Mojzes je vzel kosti Jožefove s seboj, kajti on je s prisego zavezal sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog; odnesite potem kosti moje odtod s seboj!

13:20  In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave.

13:21  In Gospod je šel pred njimi, po dnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, po noči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati po dne in po noči.

13:22  Nikoli se ni umaknil oblakov steber po dnevi, ne ognjeni steber po noči izpred ljudstva.