SloChraska - Job - 2

2:1  Zopet se zgodi nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred Gospoda, in pride tudi satan med njimi, da se postavi pred Gospoda.

2:2  In Gospod reče satanu: Odkod si prišel? Satan pa odgovori Gospodu in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.

2:3  In Gospod reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega; in še se drži popolnosti svoje! Ti pa si me nadražil zoper njega, da ga uničim brez vzroka.

2:4  A satan odgovori Gospodu in reče: Kožo za kožo, in vse, kar ima človek, da za življenje svoje.

2:5  Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče!

2:6  Nato veli Gospod satanu: Glej, v tvoji je roki, samo življenje mu ohrani!

2:7  In ven je šel satan izpred obličja Gospodovega, in udaril je Joba s hudimi tvori od stopal do temena.

2:8  In Job vzame čepinjo, da bi se ž njo praskal, in sede sredi pepela.

2:9  Tedaj mu reče žena njegova: Ali se še držiš popolnosti svoje? Odpovej se Bogu in umri!

2:10  On pa ji reče: Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega? Pri vsem tem ni grešil Job z ustnicami svojimi.

2:11  Ko so pa slišali trije prijatelji Jobovi o vsej tej nesreči, ki ga je bila zadela, pridejo vsak iz kraja svojega: Elifaz Temančan, Bildad Šuhec in Zofar Naamatec, in se dogovore, da ga pojdejo skupaj milovat in tolažit.

2:12  In ko so oddaleč povzdignili oči, ga niso spoznali; in zaženo svoj glas ter plakajo, in vsak raztrga obleko svojo in si potrese prahu na glavo proti nebu.

2:13  In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.