SloChraska - Job - 37

37:1  Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta.

37:2  Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih!

37:3  Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje.

37:4  Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov.

37:5  Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo.

37:6  Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim.

37:7  Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo.

37:8  Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih.

37:9  Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz.

37:10  Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo.

37:11  Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne.

37:12  Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje,

37:13  bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti.

37:14  Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega!

37:15  Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi?

37:16  Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju?

37:17  Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji,

37:18  moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo?

37:19  Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine.

37:20  Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen?

37:21  Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti.

37:22  Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast;

37:23  Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile.

37:24  Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.