SloChraska - Job - 16

16:1  In Job odgovori in reče:

16:2  Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

16:3  Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

16:4  Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

16:5  rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

16:6  Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

16:7  Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

16:8  Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

16:9  Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

16:10  Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

16:11  Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

16:12  Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

16:13  Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

16:14  Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

16:15  Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

16:16  Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

16:17  dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

16:18  O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

16:19  Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

16:20  Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

16:21  da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!

16:22  Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.