SloChraska - Job - 7

7:1  Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?

7:2  Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:

7:3  tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.

7:4  Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.

7:5  Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.

7:6  Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.

7:7  Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.

7:8  Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!

7:9  Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol;

7:10  ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.

7:11  Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.

7:12  Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?

7:13  Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:

7:14  tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,

7:15  da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.

7:16  Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.

7:17  Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih

7:18  in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?

7:19  Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?

7:20  Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?

7:21  Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.