SloKJV - Ruth - 1

1:1  Pripetilo se je torej v dneh, ko so vladali sodniki, da je bila v deželi lakota. In nek mož iz Judovega Betlehema je odšel, da začasno prebiva v moábski deželi, on in njegova žena in njegova dva sinova.

1:2  Ime moža je bilo Eliméleh, ime njegove žene pa Naomí in ime njegovih dveh sinov Mahlón in Kiljón, Efrátejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam ostali.

1:3  Naomín soprog Eliméleh je umrl in bila je zapuščena in njena dva sinova.

1:4  Vzela sta si ženi izmed moábskih žensk. Ime ene je bilo Orpa, ime druge pa je bilo Ruta. Tam so prebivali okoli deset let.

1:5  Tudi Mahlón in Kiljón, oba izmed njiju, sta umrla. In ženska je bila zapuščena od svojih dveh sinov in od svojega soproga.

1:6  Potem je vstala s svojima snahama, da bi se lahko vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, kako je Gospod obiskal svoje ljudstvo, ko jim je dajal kruh.

1:7  Zato je odšla iz kraja, kjer je bila in njeni dve snahi z njo in odšle so na pot, da se vrnejo v Judovo deželo.

1:8  Naomí je svojima dvema snahama rekla: „Pojdita, vrnita se vsaka k hiši svoje matere. Gospod naj prijazno postopa z vama, kakor sta vidve postopali z mrtvima in z menoj.

1:9  Gospod naj vama zagotovi, da bosta lahko našli počitek, vsaka izmed vaju, v hiši svojega soproga.“ Potem ju je poljubila. Oni pa sta povzdignili svoj glas in zajokali.

1:10  Rekli sta ji: „Zagotovo se bova s teboj vrnili k tvojemu ljudstvu.“

1:11  Naomí je rekla: „Obrnita se, moji hčeri. Čemu hočeta iti z menoj? Mar je v moji maternici vendar še kaj sinov, da bi bili vajini soprogi?

1:12  Ponovno se obrnita, moji hčeri, pojdita svojo pot, kajti prestara sem, da bi imela soproga. Če bi rekla, imam upanje, če bi tudi nocoj imela soproga in bi mu tudi rodila sinove,

1:13  bi se zadrževali zanju dokler ne bi odrasla? Bi ostali zanju, da ne bi imeli soprogov? Ne, moji hčeri, kajti to me zelo žalosti zaradi vaju, da se je Gospodova roka iztegnila zoper mene.“

1:14  Povzdignili sta njun glas in ponovno zajokali. Orpa je poljubila svojo taščo, toda Ruta se je trdno pridružila k njej.

1:15  Rekla je: „Tvoja svakinja je odšla nazaj k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo.“

1:16  Ruta pa je rekla: „Ne zahtevaj, da te zapustim ali, da se vrnem od sledenja za teboj, kajti kamor greš ti, bom šla jaz. In kjer ti prenočuješ, bom prenočevala jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog [bo] moj Bog.

1:17  Kjer ti umreš, bom umrla jaz in tam bom pokopana Gospod naj mi tako stori in še več, če bi karkoli razen smrti, ločilo tebe in mene.“

1:18  Ko je videla, da je bila neomajnega mišljenja, da gre z njo, potem je opustila, da ji prigovarja.

1:19  Tako sta obe odšli, dokler nista prišli v Betlehem. Pripetilo se je, ko sta prišli v Betlehem, da je bilo vse mesto vznemirjeno glede njiju in rekli so: „Ali ni to Naomí?“

1:20  Odgovorila jim je: „Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, kajti Vsemogočni je zelo grenko postopal z menoj.

1:21  Odšla sem polna, Gospod pa me je ponovno privedel domov prazno. Zakaj me torej imenujete Naomí, glede na to, da je Gospod pričeval zoper mene in me je Vsemogočni prizadel?“

1:22  Tako se je Naomí vrnila in z njo njena snaha Moábka Ruta, ki sta se vrnili iz moábske dežele. V Betlehem sta prišli ob začetku ječmenove žetve.