SloKJV - Isaiah - 57

57:1  Pravični propada in nihče si tega ne jemlje k srcu. Usmiljeni ljudje so odvzeti, nihče ne preudarja, da je pravični odvzet pred zlom, ki pride.

57:2  Vstopil bo v mir. Počivali bodo v svojih posteljah, vsakdo, ki hodi v svoji poštenosti.

57:3  Toda približajte se sèm, vi sinovi čarodejk, seme zakonolomca in vlačuge.

57:4  Zoper koga se zabavate? Zoper koga širite usta in iztezate jezik? Mar niste otroci prestopka, seme neresnice,

57:5  ki se vnemate z maliki pod vsakim zelenim drevesom, ki koljete otroke v dolinah pod skalnimi pečinami?

57:6  Med gladkimi kamni vodotoka je tvoj delež; ti, ti so tvoj žreb. Celo njim si izlivala pitno daritev, darovala si jedilno daritev. Mar naj prejmem tolažbo v teh?

57:7  Na vzvišeni in visoki gori si si postavila svojo posteljo, celo tja gor odhajaš, da daruješ klavno daritev.

57:8  Tudi za vrati in podboji si postavila svoj spomin, kajti odkrila si se drugemu kakor meni in odšla gor. Razširila si svojo posteljo in sklenila zavezo z njimi; ljubila si njihovo posteljo, kjer si jo videla.

57:9  § Odhajaš h kralju z mazilom, množila si svoje dišave, svoje poslance si poslala daleč in sebe si ponižala celo do pekla.

57:10  Izmučena si v veličini svojih poti, vendar ne praviš: ‚Tam ni upanja.‘ Našla si življenje svoje roke, zato nisi bila užaloščena.

57:11  Pred kom si bila prestrašena ali si se bala, da si lagala in se nisi spomnila mene niti si tega nisi vzela k svojemu srcu? Mar nisem molčal celo od davnine in se me ne bojiš?

57:12  Razglašal bom tvojo pravičnost in tvoja dela, kajti ne bodo ti koristila.

57:13  Ko vpiješ, naj te tvoje trume rešijo; toda veter jih bo vse odnesel proč, ničevost jih bo vzela. Toda tisti, ki svoje trdno upanje polaga vame, bo vzel v last deželo in podedoval mojo sveto goro

57:14  in rekel bo: ‚Nasujte, nasujte, pripravite pot, vzemite kamen spotike iz poti mojega ljudstva.‘

57:15  Kajti tako govori visoki in Vzvišeni, ki naseljuje večnost, čigar ime je Sveti: ‚Prebivam na visokem in svetem kraju, pa tudi s tistim, ki je skesanega in ponižnega duha, da oživim duha ponižnega in da oživim srce skesanega.

57:16  Kajti ne bom se prepiral na veke niti ne bom vedno besen, kajti duh bi opešal pred menoj in duše, katere sem naredil.

57:17  Zaradi krivičnosti njegove pohlepnosti sem bil besen in ga udaril. Skril sem se in bil besen, on pa je kljubovalno odšel po poti svojega srca.

57:18  Videl sem njegove poti in ozdravil ga bom. Prav tako ga bom vodil in obnovil tolažbe njemu in njegovim žalovalcem.

57:19  Jaz ustvarjam sad ustnic: ‚Mir, mir tistemu, ki je daleč proč in tistemu, ki je blizu,‘ govori Gospod ‚in jaz ga bom ozdravil.

57:20  Toda zlobni so kot razburkano morje, kadar ne more počivati, katerega vode bljuvajo blato in umazanijo.

57:21  Tam ni miru,‘ govori moj Bog, ‚zlobnemu.‘“