SloChraska - II Samuel - 12

12:1  In Gospod pošlje Natana k Davidu. In pride k njemu ter mu reče: Dva moža sta bila v enem mestu: eden bogat, drugi ubog.

12:2  Bogatin je imel silno veliko ovac in goved.

12:3  A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je bil kupil in zredil; in zrasla je pri njem ž njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spavala, in bila mu je kakor hči.

12:4  Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz ovac in goved svojih, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu.

12:5  In Davidov srd se silno razvname zoper tistega moža, in veli Natanu: Kakor res Gospod živi, sin smrti je človek, ki je to storil;

12:6  tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo.

12:7  Natan pa reče Davidu: Ti si tisti mož! Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz roke Savlove,

12:8  in dal sem ti gospodarja tvojega hišo in gospodarja tvojega žene v naročje tvoje, in dal sem ti hišo Izraelovo in Judovo; in ako bi to bilo premalo, bi hotel pridejati še to in ono.

12:9  Zakaj si zaničeval besedo Gospodovo, da si storil, kar je hudo v očeh Gospodovih? Urija Hetejca si udaril z mečem in ženo njegovo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov!

12:10  Sedaj torej ne odstopi meč od hiše tvoje nikdar, ker si me zaničeval in si vzel Uriju Hetejcu ženo, da bodi tvoja žena.

12:11  Tako pravi Gospod: Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz hiše tvoje, in vzamem žene tvoje tebi pred očmi in jih dam bližnjemu tvojemu, da bo spal pri ženah tvojih pri svetlem solncu.

12:12  Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu.

12:13  In David reče Natanu: Grešil sem zoper Gospoda. A Natan reče Davidu: Gospod je tudi odvzel greh tvoj, ne boš umrl.

12:14  Toda ker si s tem dejanjem dal priliko sovražnikom Gospodovim, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre.

12:15  In Natan odide domov. In Gospod udari otroka, ki ga je rodila žena Urijeva Davidu, in razboli se na smrt.

12:16  In David je iskal Boga zavoljo dečka in se je postil in prišel in ležal vso noč na tleh.

12:17  Tedaj vstanejo starejšine hiše njegove in stopijo okrog njega, da bi ga vzdignili s tal, ali on ni hotel, tudi ni jedel kruha ž njimi.

12:18  In zgodi se sedmi dan, da umrje dete. Bali so se pa hlapci Davidovi mu povedati, da je dete mrtvo, kajti dejali so: Glej, ko je dete še živelo, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu; kako naj mu povemo, da je dete mrtvo? Lahko stori kaj hudega.

12:19  David pa, videč, da šepetajo med seboj hlapci njegovi, zazna, da je umrlo dete, in vpraša hlapce: Je li dete umrlo? Reko: Umrlo je.

12:20  Tedaj vstane David s tal in se umije in pomaže in preobleče, ter pride v hišo Gospodovo in moli. In ko se vrne domov, veli, naj mu prineso kruha, in jedel je.

12:21  Nato mu reko hlapci njegovi: Kaj je to, kar počenjaš? Ko je dete živelo, si se postil in plakal zanje, ko pa je dete mrtvo, si vstal in ješ kruh?

12:22  Odgovori: Dokler je dete še živelo, sem se postil in plakal, zakaj menil sem: Kdo ve, mi li ne bode Gospod milosten, da živo ostane dete?

12:23  Ali zdaj, ko je mrtvo, kaj bi se postil? Ga li morem v življenje povrniti? Jaz pač pojdem k njemu, a ono se ne vrne k meni.

12:24  In ko je David potolažil Batsebo, ženo svojo, je šel k njej in spal ž njo. In rodila je sina, tega je imenoval Salomona. In Gospod ga je ljubil,

12:25  in sporočil je po Natanu proroku, in on mu je dal ime Jedidija zaradi Gospoda.

12:26  Joab pa se je bojeval zoper Rabo sinov Amonovih in je zavzel kraljevo mesto.

12:27  In Joab pošlje sle k Davidu in sporoči: Bojeval sem se zoper Rabo in tudi zavzel Vodno mesto.

12:28  Sedaj pa zberi ostalo ljudstvo in oblezi mesto ter ga dobodi, da ga jaz ne dobim in se bo imenovalo po meni!

12:29  David torej zbere vse ljudstvo in gre proti Rabi in se bojuje zoper njo ter jo dobi.

12:30  In vzame krono njih kralja ž njegove glave, in njena teža je bila talent zlata in v njej so bili dragi kameni; in posadili so jo Davidu na glavo. Tudi plena iz mesta je odpeljal silno veliko.

12:31  Ljudstvo pa, ki je bilo v njem, je odpeljal in jih je postavil k žagam in k železnim strojem in k železnim sekiram ter jim je velel iti v opekarnice. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je vrnil David in vse ljudstvo v Jeruzalem.