SloChraska - Genesis - 2

2:1  In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska.

2:2  In dodelal je Bog sedmi dan delo svoje, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega dela svojega, ki ga je bil storil.

2:3  In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil.

2:4  To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena, ob času, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo;

2:5  in ni bilo še nobenega bilja poljskega na zemlji, in vsa zelenjava poljska še ni bila pognala; ker ni bil Gospod Bog poslal dežja na zemljo, in ni bilo človeka, ki bi obdeloval zemljo;

2:6  a sopar je vzhajal iz zemlje in namakal vse površje zemlje.

2:7  Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.

2:8  Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil.

2:9  In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

2:10  In reka je tekla iz Edena močit ta vrt, in odtod se je delila in izlivala v štiri glavne reke:

2:11  Prvi je ime Pison, ta, ki obteka vso pokrajino Havilsko, kjer je zlato;

2:12  in zlato tiste pokrajine je izvrstno; tam je bdelij in kamen oniks.

2:13  In ime drugi reki je Gihon, ta, ki obteka vso pokrajino Kuševo.

2:14  In ime tretji reki Hidekel, ta, ki teče v ospredju Asirije. Reka četrta pa je Evfrat.

2:15  Vzame torej Gospod Bog človeka ter ga postavi na vrt Edenski, da bi ga obdeloval in ga varoval.

2:16  In Gospod Bog zapove človeku, rekoč: Od vsega drevja s tega vrta prosto jej;

2:17  a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!

2:18  Reče pa Gospod Bog: Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste.

2:19  Kajti Gospod Bog je bil upodobil iz prsti vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih privedel k Adamu, da bi videl, kako bode imenoval posamezne; in s katerimkoli imenom bi jih klical Adam, vsaktero živo bitje, tako mu bodi ime.

2:20  In Adam je imenoval z imeni vse živali in ptice pod nebom in vse zveri na polju; a za Adama ni se našla pomoč njegove vrste.

2:21  In Gospod Bog pošlje trdno spanje Adamu, in zaspi; in vzame mu eno izmed reber njegovih in vtakne meso na mesto njegovo.

2:22  In Gospod Bog stvori iz tistega rebra, ki ga je vzel Adamu, ženo, in jo privede k Adamu.

2:23  Tedaj reče Adam: To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bode imenovala Možinja, zato ker je vzeta iz moža.

2:24  Zato zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje in bodeta v eno meso.

2:25  Bila sta pa oba naga, Adam in žena njegova, a ni ju bilo sram.