SloChraska - Genesis - 47

47:1  Pride torej Jožef in sporoči Faraonu ter reče: Oče moj in bratje moji so prišli s čredami svojimi in svojimi govedi in z vsem, kar imajo, iz dežele Kanaanske, in glej, v deželi Gosenski so.

47:2  In vzame izmed bratov svojih pet mož in jih postavi pred Faraona.

47:3  In Faraon reče bratom njegovim: Kaj je opravilo vaše? Oni pa reko Faraonu: Pastirji drobnice so hlapci tvoji, mi in očetje naši.

47:4  Reko še Faraonu: Prišli smo prebivat kot tujci v tej deželi, zato ker ni pašnika čredam hlapcev tvojih, ker hudo pritiska lakota v deželi Kanaanski; sedaj torej naj prebivajo, prosimo, hlapci tvoji v deželi Gosenski.

47:5  In Faraon ogovori Jožefa, rekoč: Oče tvoj in bratje tvoji so prišli k tebi.

47:6  Dežela Egiptovska ti je na voljo, v najboljšem kraju te dežele naseli očeta svojega in brate svoje: prebivajo naj v pokrajini Gosenski. Če pa poznaš kaj vrlih mož med njimi, jih postavi za gospodarje živini moji.

47:7  Jožef pripelje tudi očeta svojega Jakoba ter ga postavi pred Faraona; in Jakob blagoslovi Faraona.

47:8  In Faraon reče Jakobu: Koliko je dni življenja tvojega let?

47:9  Jakob pa reče Faraonu: Dni popotovanja mojega let je sto trideset let. Malo je dni življenja mojega in hudi so bili in ne dosežejo let življenja očetov mojih v dnevih njih popotovanja.

47:10  In Jakob je blagoslovil Faraona, in odide izpred obličja Faraonovega.

47:11  Naseli torej Jožef očeta svojega in brate svoje ter jim da posest v deželi Egiptovski, v najboljšem kraju dežele, v pokrajini Ramesesu, kakor je ukazal Faraon.

47:12  In Jožef je priskrboval živež očetu svojemu in bratom svojim in vsej rodbini očeta svojega, primerno številu njih otročičev.

47:13  In ni bilo kruha v vsej deželi, ker je bila lakota silno huda, in dežela Egiptovska in dežela Kanaanska sta bili docela izmolzeni vsled lakote.

47:14  In Jožef pobere ves denar, kar se ga je našlo v deželi Egiptovski in Kanaanski, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je Jožef nesel v hišo Faraonovo.

47:15  Ko jim je torej pošel ves denar v deželi Egiptovski in v deželi Kanaanski, so prišli vsi Egipčani k Jožefu, govoreč: Daj nam kruha! zakaj bi neki umirali vpričo tebe? kajti denar je pošel.

47:16  Reče pa Jožef: Dajte živino svojo, in dam vam kruha za živino vašo, če nimate denarja.

47:17  Pripeljavali so torej živino svojo k Jožefu, in Jožef jim je dajal kruha za konje in za njih črede in za njih goved in za osle, in tako jih je živil s kruhom za vso njih živino tisto leto.

47:18  Ali ko je preteklo to leto, pridejo k njemu drugo leto ter mu reko: Prikrivati ne moremo gospodu svojemu, da nam je pošel ves denar, in živina je prišla v last našemu gospodu; nič ni ostalo pred gospodom našim kakor le naša telesa in polja.

47:19  Zakaj bi ginili tebi pred očmi, mi in zemlja naša? Kupi nas in zemljišča naša za kruh, in bodimo s poljem svojim v sužnosti Faraonu; in daj nam semena, da živimo in ne umremo in se zemlja ne izpremeni v puščo.

47:20  Pokupi torej Jožef vse polje v Egiptu za Faraona; kajti prodali so Egipčani vsak zemljišče svoje, zato ker jih je premagala lakota. Tako je prišla dežela Faraonu v last.

47:21  Ljudstvo pa je preselil v mesta, od skrajne meje Egipta do druge meje njegove.

47:22  Samo polja duhovnikov ni kupil, zakaj duhovniki so imeli delež od Faraona, in uživali so obrok svoj, ki jim ga je dal Faraon; zato niso prodali polja svojega.

47:23  Reče pa Jožef ljudstvu: Glejte, kupil sem danes vas in polje vaše za Faraona: tu imate semena, da posejete zemljo.

47:24  Ali kar bode pridelkov, dajte petino Faraonu, štirje deli pa bodo vaši za posetev polja in za živež vam in družini vaši in za živež otročičev vaših.

47:25  Oni pa reko: Ohranil si nam življenje; najdemo naj milost v očeh gospoda svojega, in bodemo hlapci Faraonovi.

47:26  In tisto je Jožef ustanovil za postavo do tega dne o poljih v Egiptu, da se daje Faraonu petina; samo polja duhovnikov niso prišla v last Faraonu.

47:27  In Izrael je prebival v deželi Egiptovski, v pokrajini Gosenski, in pridobili so si posest v njej, in so bili rodovitni in se pomnožili silno.

47:28  Živel je pa Jakob v deželi Egiptovski sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovih, življenja njegovega let, sto štirideset in sedem let.

47:29  Ko se pa približajo Izraelu dnevi, da umre, pokliče sina svojega Jožefa ter mu reče: Če sem milost našel v tvojih očeh, položi, prosim, roko svojo pod ledje moje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: Nikar me ne pokoplji v Egiptu!

47:30  Kadar bom ležal z očeti svojimi, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njih grobišču. On pa reče: Storil bom po besedi tvoji.

47:31  Ko pa veli: Prisezi mi! mu je prisegel. In Izrael se prikloni Bogu proti zglavju postelje svoje.