SloChraska - Isaiah - 14

14:1  Zakaj Gospod se usmili Jakoba in še enkrat izvoli Izraela, in jih postavi na domača tla; in tujci se jim pridružijo ter se bodo oklepali hiše Jakobove.

14:2  In ljudstva jih vzemo pod svojo skrb ter jih pripeljejo na njih mesto; in hiša Izraelova si jih prisvoji v deželi Gospodovi, da bodo hlapci in dekle; tako bodo ujete peljali nje, katerim so bili prej ujetniki, in bodo gospodovali njim, ki so jih nekdaj tlačili.

14:3  In zgodi se tisti dan, ko ti Gospod podeli pokoj po trudu tvojem in po nepokoju tvojem in po trdi službi, v katero so te usužnjili,

14:4  da boš pravil to zabavljico o kralju babilonskem, ter porečeš: Kako je preminil tlačilec, kako je minilo oderuštvo!

14:5  Zlomil je Gospod palico krivičnikov, žezlo gospodovalčevo,

14:6  ki je tepel ljudstva v togoti z udarci neprenehoma, ki je gospodoval v jezi narodom z zatiranjem brez zadržka.

14:7  Pokojna, mirna je zdaj vsa zemlja; nastalo je glasno petje.

14:8  Tudi ciprese se radujejo nad teboj, cedre na Libanonu: „Odkar si se zvrnil, ne hodi nihče sem gori, da bi nas posekal!“

14:9  Pekel zdolaj se je vznemiril zaradi tebe, ker čaka prihoda tvojega: drami zavoljo tebe mrtve, vse mogotce zemlje, vsem kraljem narodov veli vstati s prestolov.

14:10  Vsi izpregovore tebi in poreko: „Tudi ti si brez moči kakor mi, nam si postal podoben?“

14:11  V pekel je stopilo veličastvo tvoje in strun tvojih šum. Glist je polno pod teboj in črv te pokriva.

14:12  Kako si padel z neba, o lucifer, jutranje zarje sin! kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom!

14:13  Ti si pač govoril v srcu svojem: V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu.

14:14  Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu.

14:15  Ali pahnjen boš v pekel, v jamo najglobočjo.

14:16  Kateri te vidijo, te natanko ogledujejo in se ozirajo v te, govoreč: „Je li ta tisti mož, ki je majal zemljo, ki je pretresal kraljestva?

14:17  ki je delal iz naseljenega sveta puščavo in je podiral mesta ne njem, ki jetnikov svojih ni izpuščal domov?“

14:18  Vsi kralji narodov, kolikor jih je, so zaspali s častjo, vsak v hiši svoji;

14:19  tebe pa so vrgli daleč od tvojega groba kakor ostuden izrastek. Pokrit si z ubitimi, s prebodenimi z mečem, ki so jih vrgli v jamo in zasuli s kamenjem, si kakor razteptano truplo.

14:20  Ne združiš se ž njimi v grobu, ker si ugonabljal deželo svojo, moril ljudstvo svoje. Hudobnikov seme se ne bo imenovalo vekomaj.

14:21  Pripravite se, da pokoljete sinove njegove zaradi krivice njih očetov! Da ne vstanejo ter ne podedujejo dežele in površja zemlje ne napolnijo z mesti.

14:22  In vstanem zoper nje, govori Gospod nad vojskami, in iztrebim ime in ostanek Babilona, sina in vnuka, govori Gospod.

14:23  In naredim, da bode Babilon posestvo ježu in močvirje, in pometem ga z metlo pokončanja, govori Gospod nad vojskami.

14:24  Prisegel je Gospod nad vojskami, rekoč: Gotovo, kakor sem se namenil, tako se zgodi, in kakor sem sklenil, tako ostane:

14:25  da zdrobim Asurja v deželi svoji in ga pogazim na gorah svojih. Tako se jim razprta jarem njegov in njegovo breme jim pade z rame.

14:26  To je tisti sklep, ki je storjen nad vso zemljo, in to je roka, ki je iztegnjena nad vsemi narodi.

14:27  Zakaj Gospod nad vojskami je storil sklep, in kdo naj ga uniči? in roka njegova je iztegnjena, kdo naj jo odvrne?

14:28  V letu, v katerem je umrl kralj Ahaz, je bilo to prorokovanje:

14:29  Ne raduj se, ti vsa Filisteja, ker je zlomljena šiba, ki te je tepla; kajti iz korenine kačje pride modras, in sad njegov bode ognjen leteč zmaj.

14:30  In prvenci siromakov bodo pasli in ubožni počivali brez skrbi; a tvojo korenino pokončam z lakoto in ostanek tvoj pomori zmaj.

14:31  Tulite, vrata, vpij, mesto, obup te zgrabi, vsa Filisteja; kajti od severa prihaja sovražnik kakor dim in presledka ni v četah njegovih.

14:32  Kaj torej naj se odgovori poslancem narodovim? Da je Gospod ustanovil Sion in da ne njem dobé zavetje ubožci ljudstva njegovega.