SloChraska - Jeremiah - 4

4:1  Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, povrni se k meni! In če odpraviš gnusobe svoje izpred mojega obličja in ne boš begal za maliki

4:2  in boš prisegal: Kakor živi Gospod! v resnici, pošteno in pravično: tedaj se bodo v Njem blagrovali narodi in se ž Njim hvalili.

4:3  Kajti tako pravi Gospod možem Judovim in Jeruzalemcem: Orjite si novino in ne sejte med trnje!

4:4  Obrežite se Gospodu in odpravite kožico srca svojega, možje Judovi in prebivalci v Jeruzalemu, da ne izide kakor ogenj jeza moja in ne gori tako, da je ne pogasi nihče, zavoljo hudobnosti vaših del.

4:5  Oznanjujte na Judovem in v Jeruzalemu proglašajte in govorite: Trobite s trobento v deželi! glasno kličite in recite: Zberite se in pojdimo v utrjena mesta!

4:6  Povzdignite zastavo proti Sionu, bežite na varno, na postajajte! zakaj nesrečo hočem pripeljati od severa in stisko veliko.

4:7  Lev izhaja iz goščave svoje, in ubijalec narodov prihaja, gre iz kraja svojega, da pripravi deželo tvojo v pustinjo, da se razdenejo mesta tvoja in ne bo nihče prebival v njih.

4:8  Zatorej se opašite z raševino, jokajte in tulite; kajti ni se obrnila goreča jeza Gospodova od nas.

4:9  Zgodi se namreč tisti dan, govori Gospod, da upade srce kralju in srce knezom, in od straha ostrme duhovniki in otrpnejo proroki.

4:10  Tedaj sem rekel: Oh, Gospod, Jehova! res si kar prekanil to ljudstvo in Jeruzalem, govoreč: Mir vam bode; in meč je zadel prav do duše! –

4:11  V tistem času se poreče temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi piše proti ljudstva mojega hčeri, ne da veja in ne da čisti;

4:12  veter močnejši nego za tisto mi pride. Sedaj izrečem tudi jaz sodbe nad njimi.

4:13  Glej, kakor oblak prihaja in kakor vrtinec so vozovi njegovi, hitrejši od orlov so konji njegovi. Gorje nam! ker smo opustošeni.

4:14  Operi hudobnosti srce svoje, o Jeruzalem, da se rešiš! Doklej bodo v srcu tvojem prebivale hudobne misli tvoje?

4:15  Kajti glas oznanja iz Dana in proglaša nesrečo z Efraimovih gorá.

4:16  Sporočite tistim narodom, glej, dajte, da se čuje nad Jeruzalemom: Oblegovalci gredo iz daljne dežele in zaganjajo svoj glas zoper mesta Judova;

4:17  kakor čuvaji na polju so razpostavljeni proti tebi. Zakaj Jeruzalem se je uprl zoper mene, govori Gospod.

4:18  Pota tvoja in dejanja tvoja so ti napravila tisto; to je nasledek hudobnosti tvoje; res, grenko je, res zbada srce tvoje.

4:19  Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

4:20  podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela, naglo so razdejani šatori moji, bliskoma pregrinjala moja.

4:21  Doklej naj gledam zastavo in poslušam trombe glas? –

4:22  Kajti nespametno je ljudstvo moje, mene ne poznajo; sinovi so neumni in brez razsodnosti. Modri so za huda dela, a nerodni storiti kaj dobrega.

4:23  Gledam na zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem.

4:24  Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo.

4:25  Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse ptice nebeške so odletele.

4:26  Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred žarečo jezo njegovo.

4:27  Kajti tako pravi Gospod: Puščava bode vsa ta dežela, a docela je še ne pokončam.

4:28  Zavoljo tega bo žalovala dežela in temno bode nebo, ker sem govoril, sklenil to; in ne bode mi žal in ne opustim tega.

4:29  Od vrišča konjikov in lokostrelcev beži vse mesto: teko v goščave in lezejo na skale; vsako mesto je zapuščeno, in ni človeka, ki bi prebival v njih.

4:30  Ti pa, opustošena, kaj boš počela? Čeprav se oblačiš v škrlat, čeprav se lepotičiš z dragotino zlato, čeprav si mažeš z lepotico oči: zaman se delaš lepo; ne marajo te ljubitelji, strežejo ti po življenju.

4:31  Kajti glas čujem kakor porodnice, stisko kakor prvorodnice, glas hčere sionske, ki sopiha, razprostira roke: Ah, gorje mi! ker obnemaguje duša moja od morilcev.