SloChraska - Joshua - 9

9:1  Ko pa zaslišijo kralji, ki so bili tostran Jordana, po gorah in v nižavi in po vsem obrežju velikega morja tja do Libanona, Hetejci, Amorejci, Kanaanci, Ferizejci, Hevejci in Jebusejci,

9:2  so se zbrali vsi enodušno, da se vojskujejo z Jozuetom in z Izraelom.

9:3  A prebivalci v Gibeonu, ko so slišali, kaj je storil Jozue Jerihu in Aju,

9:4  so tudi skovali zvijačo: gredo in se napravijo, kakor da bi bili poslanci, in denejo stare vreče na svoje osle in stare vinske mehove, razdrte in zašite,

9:5  tudi staro in zakrpano obuvalo si nataknejo na noge in na sebe staro obleko; in ves kruh, ki so ga imeli za brašno, je bil trd in plesniv.

9:6  In pridejo k Jozuetu v tabor v Gilgalu in reko njemu in Izraelovim možem: Prišli smo iz daljnih dežel; sklenite torej zavezo z nami!

9:7  Možje Izraelovi pa reko Hevejcem: Morebiti prebivate med nami, kako naj sklenemo zavezo z vami?

9:8  In reko Jozuetu: Hlapci smo tvoji. Jozue pa jih vpraša: Kdo ste? In odkod ste prišli?

9:9  Odgovore mu: Hlapci tvoji so prišli iz silno daljnih dežel zaradi imena Gospoda, tvojega Boga; zakaj slišali smo glas o njem in vse, kar je storil Egiptu,

9:10  tudi vse, kar je storil dvema kraljema Amorejcev onostran Jordana, Sihonu, kralju v Hesbonu, in Ogu, kralju v Basanu, ki je bil v Astarotu.

9:11  Zato so nam rekli naši starejšine in vsi prebivalci naše dežele: Vzemite si živeža na pot in pojdite jim naproti in jim recite: Hlapci smo vaši. Zdaj torej sklenite zavezo z nami!

9:12  Ta kruh naš, ki smo ga iz svojih hiš vzeli za brašno, je bil še gorak, ko smo odhajali na pot k vam, zdaj pa, glej, je trd in plesniv.

9:13  In te vinske mehove smo napolnili nove, pa glej, razdrti so. In ta naša obleka in naše obuvalo se je prestaralo po silno dolgem popotovanju.

9:14  In možje vzamejo od njih brašna, a ne vprašajo za svet Gospodovih ust.

9:15  In Jozue sklene mir ž njimi in jim stori zavezo, da bodo ohranjeni pri življenju; in knezi občine so jim prisegli.

9:16  Ali po treh dneh, potem ko so storili ž njimi zavezo, jim pride na vest, da so oni njih sosedi ter da prebivajo med njimi.

9:17  Kajti ko so sinovi Izraelovi šli dalje, so tretji dan prispeli k njih mestom. Njih mesta pa so bila: Gibeon, Kefira, Beerot in Kirjat-jearim.

9:18  A sinovi Izraelovi jih niso pobili, zato ker so jim bili prisegli knezi občine pri Gospodu, Izraelovem Bogu. In mrmrala je vsa občina na kneze.

9:19  Vsi knezi pa reko vsej občini: Mi smo jim prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu, zato se jih ne moremo dotekniti.

9:20  Ali to jim hočemo storiti: ostanejo naj pri življenju, da ne pride srd nad nas zavoljo prisege, ki smo jim jo prisegli.

9:21  In reko jim knezi: Naj le žive! A morajo sekati drva in nositi vodo vsej občini, – kakor so jim knezi bili rekli.

9:22  Tedaj jih pokliče Jozue in jih ogovori, rekoč: Zakaj ste nas prekanili, govoreč: Silno daleč smo od vas, pa prebivate med nami?

9:23  Zato ste zdaj prokleti, da nikdar ne nehajo biti iz vas hlapci, ki sekajo drva in nosijo vodo za hišo mojega Boga.

9:24  Odgovore Jozuetu in reko: V istini je bilo povedano nam, hlapcem tvojim, kar je zapovedal Gospod, tvoj Bog, svojemu hlapcu Mojzesu, da vam da vso deželo in iztrebi vse prebivalce v njej izpred vas; torej smo se spričo vas silno bali za življenje svoje in smo storili to.

9:25  Sedaj pa glej, v roki smo tvoji: stóri, kar se ti zdi dobro in prav, da z nami storiš.

9:26  In tako jim je storil in jih otel iz roke Izraelovih sinov, da jih niso pobili.

9:27  In Jozue jih je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in k oltarju Gospodovemu, do tega dne, na mestu, ki bi si ga izvolil.