SloChraska - Psalms - 49

49:1  {Načelniku godbe. Sinov Korahovih psalm.} Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci,

49:2  nizki in visoki, bogatini in ubožci vsi skupaj!

49:3  Usta moja bodo govorila modrost in srca mojega premišljevanje bo razumnost.

49:4  Uho svoje nagnem h govoru v prilikah, na strune igraje, bom razodeval uganko svojo.

49:5  Kaj bi se bal v dnevih nesreče, kadar me obdaja krivičnost tistih, ki mi so za petami,

49:6  njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega?

49:7  Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja

49:8  (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj),

49:9  da bi živel za večno, ne moral videti jame.

49:10  Saj vidi bogatin: mrjó modri, enako ginevajo nespametni in neumni in drugim puščajo bogastvo svoje.

49:11  Menijo, da njih hiše bodo trajale za veke, njih prebivališča za vse rodove; zato imenujejo dežele s svojimi imeni.

49:12  In vendar človek v veličju nima obstanka, podoben je živalim, ki poginejo.

49:13  To je usoda njih, ki tako v sebe zaupajo; vendar njih nasledniki odobravajo njih govorjenje. (Sela.)

49:14  Kakor ovce bodo razpostavljeni v šeolu, smrt jim bo pastir; in pravični jim bodo gospodovali tisto jutro, in njih obliko pokonča šeol, da ji ne bo več bivališča.

49:15  Ali dušo mojo reši Bog iz oblasti šeola, ker me vzame k sebi. (Sela.)

49:16  Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove.

49:17  Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova.

49:18  Čeprav blagruje dušo svojo v življenju svojem – i tebe hvalijo, ko si privoščiš –,

49:19  vendar pride k rodu očetov svojih, ki vekomaj ne bodo uživali luči.

49:20  Človek, ki je v veličju, a ni razumen, je podoben živini, ki pogine.