SloChraska - Exodus - 16

16:1  In odrinili so iz Elima, in prišla je vsa občina sinov Izraelovih v puščavo Sinsko, ki je med Elimom in med Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po svojem odhodu iz Egipta.

16:2  In mrmrala je vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona v puščavi,

16:3  in rekli so jima sinovi Izraelovi: O, da bi bili umrli po roki Gospodovi v deželi Egiptovski, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh dosita! kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto!

16:4  Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne.

16:5  In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bode dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan.

16:6  In Mojzes in Aron sporočita vsem sinovom Izraelovim: Zvečer spoznate, da vas je Gospod peljal iz dežele Egiptovske,

16:7  in zjutraj boste videli slavo Gospodovo, ker je on slišal mrmranje vaše zoper Gospoda, kajti kaj sva midva, da mrmrate zoper naju?

16:8  In reče Mojzes: Po tem to spoznate, ko vam Gospod dá zvečer jesti mesa in zjutraj kruha dosita; ker je Gospod slišal mrmranje vaše, s katerim ste godrnjali zoper njega. Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, ampak zoper Gospoda.

16:9  In veli Mojzes Aronu: Govori vsej občini sinov Izraelovih: Približajte se Gospodu, kajti slišal je mrmranje vaše.

16:10  In zgodilo se je, ko je Aron govoril vsej občini sinov Izraelovih, da se obrnejo proti puščavi, in glej, slava Gospodova se je prikazala v oblaku.

16:11  In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč:

16:12  Slišal sem mrmranje Izraelovih otrok; povej jim tole: Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha, in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.

16:13  In zgodi se zvečer, da so priletele prepelice in pokrile tabor; in zjutraj je ležala rosa okrog tabora.

16:14  Ko se je pa rosa vzdignila, glej, po površju puščave je nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana na tleh.

16:15  In sinovi Izraelovi, videč to, so rekli drug drugemu: Kaj je to? niso namreč vedeli, kaj je. In Mojzes jim reče: To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed.

16:16  To je beseda, ki jo je zapovedal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor more pojesti; gomer za vsako glavo, po številu vaših duš; vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šatoru.

16:17  In storili so tako sinovi Izraelovi, in nabrali so, eden več, drugi manj.

16:18  In so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo; vsakdo je nabral, prav kolikor je mogel snesti.

16:19  In Mojzes jim veli: Nihče naj ne pusti kaj tega do jutra!

16:20  Toda niso Mojzesa poslušali, in nekateri so pustili ostanek do jutra; in zaredili so se v tem črvi, in usmradilo se je. In razsrdil se je Mojzes nad njimi.

16:21  In nabirali so jutro za jutrom, vsakdo, kolikor je mogel pojesti; kadar pa je solnce pripekalo, se je raztajalo.

16:22  In zgodi se šesti dan, da nabero kruha dvakrat toliko, dva gomera za enega. In pridejo vsi prvaki občine povedat to Mojzesu.

16:23  In on jim reče: To je, kar je govoril Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in karkoli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra.

16:24  Deli so torej to na stran do jutra, kakor je ukazal Mojzes, a ni se usmradilo, tudi ni bilo črvov v tem.

16:25  In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju.

16:26  Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega.

16:27  Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli.

16:28  In Gospod reče Mojzesu: Doklej se pa boste upirali, da spoštujete ukaze moje in povelja moja?

16:29  Glejte, ker vam je Gospod dal praznik, zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsakdo naj ostane na svojem, nihče ne odhajaj s svojega kraja sedmi dan!

16:30  Počivalo je torej ljudstvo sedmi dan.

16:31  In imenovala je hiša Izraelova ta kruh mano; bil je pa kakor belo koriandrovo seme in njegov okus kakor medeni kolači.

16:32  In Mojzes je rekel: To je, kar je ukazal Gospod: Poln gomer tega naj se shrani za prihodnje rodove vaše, zato da vidijo kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas peljal iz dežele Egiptovske.

16:33  Veli torej Mojzes Aronu: Vzemi posodo in deni vanjo poln gomer mane, in položi jo pred Gospodom, da se hrani za prihodnje rodove vaše.

16:34  Kakor je bil ukazal Gospod Mojzesu, tako jo je Aron položil pred pričevanjem, da bodi shranjena.

16:35  In jedli so sinovi Izraelovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje dežele Kanaanske.

16:36  Gomer pa je deseti del efe.