SloChraska - Job - 17

17:1  Duh moj je raztresen, dnevi mi dotekajo, grobovi me čakajo.

17:2  Res zasmehljivci so pri meni, in oko moje mora gledati njih bridko žaljenje.

17:3  Zastavi se, prosim, jamči zame pri sebi! kdo mi sicer v roko udari za poroštvo?

17:4  Kajti njih srca si zaprl razumu, zato jim ne daš prevladovati.

17:5  Če kdo ponuja prijatelje v plen, otrokom njegovim morajo oči shirati.

17:6  On me je tudi postavil v prislovico ljudem, in obraz moj jim je v pljuvanje.

17:7  In oko moje je potemnelo od nevolje, in kakor senca je slednji moj ud.

17:8  Pošteni ostrme ob tem, in nedolžni se ujezi nad bogapozabnikom.

17:9  A pravični bo vztrajal na poti svoji, in kdor je čistih rok, bo dobival vedno več moči.

17:10  Ali vi vsi, le prihajajte zopet sem! modrega vendar ne najdem med vami.

17:11  Dnevi moji so minili, načrti so se mi izjalovili, kar sem jih gojil v srcu svojem.

17:12  Noč mi izpreminjajo v dan, svetloba, pravijo, je blizu tam, kjer je tema.

17:13  Ako čakam, da dobim v šeolu dom, ako sem si v temoti postlal ležišče,

17:14  ako sem dejal grobu: Oče moj si! in črvadi: Mati si moja in sestra moja!

17:15  kje je potem nada moja? da, nada moja, kdo jo bo gledal?

17:16  Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.