SloChraska - Luke - 14

14:1  In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili.

14:2  In glej, vodeničen človek je bil pred njim.

14:3  In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne?

14:4  Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti.

14:5  In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan?

14:6  In niso mu mogli odgovoriti na to.

14:7  Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim:

14:8  Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega

14:9  in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor.

14:10  Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj.

14:11  Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.

14:12  Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

14:13  Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce,

14:14  in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.

14:15  Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem.

14:16  On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil.

14:17  In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno!

14:18  In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me!

14:19  A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me!

14:20  Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

14:21  In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.

14:22  In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

14:23  Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja.

14:24  Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje.

14:25  Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče:

14:26  Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec.

14:27  Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec.

14:28  Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela?

14:29  da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati,

14:30  govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati.

14:31  Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi?

14:32  Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč.

14:33  Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

14:34  Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila?

14:35  Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!