SloChraska - Exodus - 9

9:1  Tedaj je govoril Gospod Mojzesu: Idi k Faraonu in mu govóri: Tako pravi Gospod, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služijo.

9:2  Zakaj če se boš branil jih odpustiti in jih še dalje zadrževal,

9:3  glej, roka Gospoda bode nad tvojo živino, ki je na polju: nad konji, nad osli, nad velblodi, nad govedi in nad drobnico v jako hudi kugi.

9:4  In Gospod napravi razloček med živino Izraelcev in med živino Egipčanov, in od vsega blaga, kar je sinov Izraelovih, ne pogine nič.

9:5  In Gospod je določil rok, rekoč: Jutri napravi Gospod to v deželi.

9:6  In storil je Gospod to drugi dan: in vsa živina Egipčanov je poginila, a izmed živine sinov Izraelovih še ena glava ne.

9:7  Pošlje pa Faraon, in glej, niti ena glava ni poginila sinovom Izraelovim. In zakrknilo se je srce Faraonovo, in ljudstva ni izpustil.

9:8  Tedaj reče Gospod Mojzesu in Aronu: Vzemita si iz peči polne pesti pepela, in Mojzes naj ga iztrese proti nebu pred očmi Faraonovimi.

9:9  In bodi v prah nad vso deželo Egiptovsko, in ljudje in živali dobodo ugnide, ki se izrinejo z osepnicami, po vsej deželi Egiptovski.

9:10  Vzela sta torej pepela in se postavila pred Faraona, in Mojzes ga raztrese proti nebu; in nastalo je ugnidje, ki se je v osepnicah izrinilo po ljudeh in govedi.

9:11  In pismouki niso mogli stati pred Mojzesom zaradi ugnidja, kajti pismouki so je imeli kakor vsi Egipčani.

9:12  Gospod pa je otrdil srce Faraonovo in ni ju slušal, kakor je bil govoril Gospod Mojzesu.

9:13  In Gospod reče Mojzesu: Vstani zjutraj zgodaj in stopi pred Faraona ter mu reci: Tako pravi Gospod, Bog Hebrejcev: Izpusti ljudstvo moje, da mi služi!

9:14  Kajti to pot pošljem vse šibe svoje nad tvoje srce in nad služabnike tvoje in nad ljudstvo tvoje, zato da spoznaš, da nikogar ni meni enakega na vsej zemlji.

9:15  Kajti zdaj sem že iztegnil roko svojo, in ko bi bil s kugo udaril tebe in ljudstvo tvoje, bi bil iztrebljen z zemlje.

9:16  Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej zemlji.

9:17  Ako se še vzpenjaš zoper moje ljudstvo, ne hoteč ga izpustiti:

9:18  glej, jutri obsore storim, da bo padala debela toča, kakršne še ni bilo v Egiptu od dne, ko je bil postavljen, do sedaj.

9:19  Zdaj pa pošlji in spravi v zavetje živino svojo in karkoli imaš na polju; zakaj vsak človek in vsaka žival, ki bode na polju in se ne shrani v hiši, pogine, ko se usuje toča.

9:20  Kdorkoli izmed služabnikov Faraonovih se je bal besede Gospodove, je spravil svoje hlapce in živino svojo na varno v hiše.

9:21  Kdor si pa ni vzel besede Gospodove k srcu, je pustil svoje hlapce in živino na polju.

9:22  In Gospod reče Mojzesu: Iztegni roko proti nebu, da pride toča nad vso deželo Egiptovsko, nad ljudi in nad živali in nad vso poljsko zelenjavo v deželi Egiptovski.

9:23  In Mojzes je iztegnil palico svojo proti nebu, in Gospod je dal grom in točo, in ogenj je švigal na zemljo, in Gospod je dežil točo na deželo Egiptovsko.

9:24  In padala je toča in ogenj je neprestano švigal med točo, jako hudo, kakršne ni bilo v vsej deželi Egiptovski, odkar je last naroda.

9:25  In potolkla je toča po vsej deželi Egiptovski, karkoli je bilo na polju, od človeka do živine, in vso zelenjavo na polju je potolkla toča in polomila sleherno drevo na polju.

9:26  Samo v deželi Gosenski, kjer so bili sinovi Izraelovi, ni bilo toče.

9:27  In pošlje Faraon ter pokliče Mojzesa in Arona in jima reče: Pregrešil sem se ta krat. Gospod je pravičen, jaz pa in ljudstvo moje smo krivičniki.

9:28  Prosite Gospoda, in dovolj bodi groma Božjega in toče, in izpustim vas, in ne ostanete več tukaj.

9:29  In odgovori mu Mojzes: Ko pridem iz mesta, razprostrem roke svoje proti Gospodu: grmenje poneha in toče ne bode več, zato da spoznaš, da je zemlja Gospodova.

9:30  Vem pa, da se ti in služabniki tvoji še ne bojite Gospoda Boga. –

9:31  In lan in ječmen sta bila pokončana: kajti ječmen je bil že v klasju in lan je poganjal glavice.

9:32  Pšenica pa in pira nista bili pokončani, ker sta pozni. –

9:33  In ko pride Mojzes od Faraona ven iz mesta, razprostre roke proti Gospodu, in nehalo je grmeti, tudi dež ni več lil na zemljo.

9:34  Ko je pa Faraon videl, da je konec dežju, toči in grmenju, je grešil nadalje, in zakrknil je srce svoje on in služabniki njegovi.

9:35  In otrdilo se je srce Faraonovo, in ni izpustil sinov Izraelovih, kakor je bil govoril Gospod po Mojzesu.