SloKJV - Genesis - 42

42:1  Torej ko je Jakob videl, da je bilo v Egiptu žito, je Jakob rekel svojim sinovom: „Zakaj gledate drug drugega?“

42:2  Rekel je: „Glejte, slišal sem, da je v Egiptu žito, pojdite tja dol in ga kupite za nas od tu, da bomo lahko živeli in ne umrli.“

42:3  Jožefovih deset bratov je odšlo dol, da bi v Egiptu nakupili žita.

42:4  Toda Jožefovega brata Benjamina Jakob ni poslal s svojimi brati, kajti rekel je: „Da ga ne bi morda doletela nesreča.“

42:5  Med temi, ki so prihajali, so prišli Izraelovi sinovi kupovat žito, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

42:6  Jožef pa je bil guverner nad deželo in on je bil tisti, ki je prodajal vsemu ljudstvu dežele. In prišli so Jožefovi bratje in se sklonili pred njim s svojimi obrazi k zemlji.

42:7  Jožef je zagledal svoje brate in jih prepoznal, toda naredil se jim je tujca in jim surovo govoril in jim rekel: „Od kod prihajate?“ Rekli so: „Iz kánaanske dežele, da kupimo hrano.“

42:8  Jožef je svoje brate prepoznal, oni pa ga niso prepoznali.

42:9  Jožef se je spomnil sanj, ki jih je sanjal o njih in jim rekel: „Ogleduhi ste. Prišli ste, da vidite nezavarovanost dežele.“

42:10  Rekli so mu: „Ne, moj gospod, temveč so tvoji služabniki prišli kupit hrano.

42:11  Vsi smo sinovi enega moža. Mi smo zvesti možje, tvoji služabniki niso ogleduhi.“

42:12  Rekel jim je: „Ne, temveč ste prišli, da vidite nezavarovanost dežele.“

42:13  Rekli so: „Tvojih služabnikov je dvanajst bratov, sinovi enega moža v kánaanski deželi in glej, najmlajši je ta dan z našim očetom in enega ni.“

42:14  Jožef pa jim je rekel: „To je to, kar sem vam govoril,“ rekoč: „Ogleduhi ste.

42:15  S tem boste preizkušeni. Pri faraonovem življenju ne boste šli od tukaj, razen če ne pride sèm vaš najmlajši brat.

42:16  Pošljite enega izmed vas in naj gre po vašega brata, vi pa boste zadržani v ječi, da se bodo vaše besede lahko dokazale, če je v vas kaj resnice, ali pa ste, pri faraonovem življenju, zagotovo ogleduhi.“

42:17  Vse skupaj jih je za tri dni zaprl v ječo.

42:18  Jožef jim je tretji dan rekel: „Storite to in živite, kajti bojim se Boga.

42:19  Če ste pravi možje, naj bo eden izmed vas zvezan v hiši vaše ječe, vi pa pojdite, nesite žito za lakoto vaših hiš,

42:20  toda svojega najmlajšega brata privedite k meni. Tako bodo vaše besede preverjene in ne boste umrli.“ In storili so tako.

42:21  Rekli so drug drugemu: „Mi smo resnično krivi glede našega brata v tem, [da] smo videli tesnobo njegove duše, ko nas je rotil, pa mu nismo prisluhnili. Zato je nad nas prišla ta tegoba.“

42:22  Ruben jim je odgovoril, rekoč: „Mar vam nisem govoril, rekoč: ‚Ne grešite zoper otroka,‘ pa me niste hoteli poslušati? Zato, glejte, tudi njegova kri je zahtevana.“

42:23  Niso pa vedeli, da jih je Jožef razumel, kajti govoril jim je po tolmaču.

42:24  Obrnil se je okoli, proč od njih in zajokal. In ponovno se je vrnil k njim, se posvetoval z njimi in od njih vzel Simeona ter ga zvezal pred njihovimi očmi.

42:25  Potem je Jožef zapovedal, da naj njihove vreče napolnijo z žitom in denar vsakega povrnejo v njegovo vrečo in jim dajo preskrbo z živežem za na pot. In tako so jim storili.

42:26  Svoje osle so natovorili z žitom in odpotovali od tam.

42:27  Ko pa je eden izmed njih odprl svojo vrečo, da da svojemu oslu krmo v gostišču, je odkril svoj denar, kajti, glej, ta je bil v ustju njegove vreče.

42:28  Svojim bratom je rekel: „Moj denar je povrnjen in glejte, ta je celo v moji vreči.“ Njihovo srce jim je omagalo in bili so prestrašeni, rekoč drug drugemu: „Kaj je to, kar nam je storil Bog?“

42:29  Prišli so k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo in mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, rekoč:

42:30  „Človek, ki je gospodar nad vso deželo, nam je surovo govoril in nas prijel za ogleduhe dežele.

42:31  Mi pa smo mu rekli: ‚Mi smo pravi možje, mi nismo ogleduhi.

42:32  Nas je dvanajst bratov, sinov našega očeta. Enega ni, najmlajši pa je ta dan z našim očetom v kánaanski deželi.‘“

42:33  Človek, gospodar dežele, pa nam je rekel: „S tem bom spoznal, da ste pravi možje. Enega izmed vaših bratov pustite tukaj z menoj in vzemite hrano za lakoto vaših družin in odidite.

42:34  Vašega najmlajšega brata pa privedite k meni. Potem bom vedel, da niste ogleduhi, temveč, da ste pravi možje. Tako vam bom osvobodil vašega brata, vi pa boste preprodajali v deželi.“

42:35  Pripetilo se je, ko so izpraznili svoje vreče, glej, da je bil sveženj denarja vsakega človeka v njegovi vreči. Ko so tako oni, kakor njihov oče, zagledali svežnje denarja, so bili prestrašeni.

42:36  Njihov oče Jakob jim je rekel: „Oropali ste me mojih otrok. Jožefa ni in Simeona ni in proč hočete odvesti [še] Benjamina. Vse te stvari so zoper mene.“

42:37  Ruben je spregovoril svojemu očetu: „Moja dva sinova ubij, če ga ne privedem k tebi. Izroči ga v mojo roko, jaz pa ga bom ponovno privedel k tebi.“

42:38  § Rekel je: „Moj sin ne bo šel dol s teboj, kajti njegov brat je mrtev, on pa je ostal sam. Če ga po poti, na katero greste, zadene nesreča, potem boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.“