SloChraska - Job - 14

14:1  Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

14:2  je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

14:3  In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

14:4  O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

14:5  Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

14:6  ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

14:7  Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

14:8  Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

14:9  da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

14:10  Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

14:11  Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

14:12  tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

14:13  O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

14:14  (Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

14:15  Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

14:16  Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

14:17  Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

14:18  Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

14:19  vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

14:20  Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

14:21  Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.

14:22  Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.