SloChraska - Romans - 9

9:1  Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Duhu svetem:

9:2  da imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem.

9:3  Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu;

9:4  oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in služba božja in obljube,

9:5  njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke. Amen.

9:6  Ni pa tako, da je beseda Božja izgubila veljavo. Kajti niso vsi Izraelci, ki so od Izraela:

9:7  niti zato, ker so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, temuč: „V Izaku se ti bo imenovalo seme“,

9:8  to je: niso ti, ki so otroci mesa, otroci Božji, marveč otroci obljube se štejejo za seme.

9:9  Kajti beseda obljube je ta: „Ta čas pridem in Sara bo imela sina“.

9:10  Pa ne samo na tej, ampak tudi na Rebeki, ki je z enim imela dva otroka, z Izakom, očetom našim, se kaže isto.

9:11  Zakaj ko se še nista bila narodila, tudi ne storila nič dobrega ali hudega, da bi veljaven ostal sklep Božji po izbiri, ne zavoljo del, temuč zavoljo tistega, ki kliče,

9:12  se ji je reklo: „Večji bo služil manjšemu“.

9:13  Kakor je pisano: „Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil“.

9:14  Kaj torej porečemo? je li mar krivičnost pri Bogu? Nikakor ne.

9:15  Kajti Mojzesu pravi: „Milosten bodem, komur sem milosten, in usmilil se ga bom, kogar se usmilim“.

9:16  To torej ni v moči tega, ki hoče, ne tega, ki se trudi, ampak Boga, ki je milosten.

9:17  Kajti pismo pravi Faraonu: „Prav zato sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se razglasi moje ime po vsej zemlji“.

9:18  Tako torej komur hoče, je milosten, a kogar hoče, zakrkne.

9:19  Porečeš mi torej: Zakaj nas še dolži? ker kdo more njegovi volji nasprotovati?

9:20  Toda kdo si ti, o človek, da se pregovarjaš z Bogom? Poreče li izdelek izdelovalcu: Zakaj si me naredil tako?

9:21  Nima li oblasti lončar nad glino, da iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast?

9:22  Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti moč svojo, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo,

9:23  in da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ki jih je naprej pripravil za slavo...?

9:24  ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov;

9:25  kakor tudi pri Ozeu pravi: „Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico;

9:26  in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega“.

9:27  Izaija pa vpije nad Izraelom: „Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal“.

9:28  Kajti besedo svojo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji.

9:29  In kakor je naprej povedal Izaija: „Ko bi Gospod Sabaot nam ne pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni“.

9:30  Kaj torej porečemo? Da so pogani, ki niso iskali pravičnosti, dobili pravičnost, toda pravičnost, ki je iz vere;

9:31  a Izrael, iščoč postave pravičnosti, ni dospel do take postave.

9:32  Zakaj? Ker je niso iskali iz vere, ampak tako, kakor da bi bila iz del. Spoteknili so se ob kamen spotike,

9:33  kakor je pisano: „Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.