SloKJV - Job - 16

16:1  Potem je Job odgovoril in rekel:

16:2  „Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.

16:3  Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?

16:4  Tudi jaz bi lahko govoril kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.

16:5  Toda jaz te hočem okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bo omililo tvojo žalost.

16:6  Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?

16:7  Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.

16:8  Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.

16:9  Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.

16:10  S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.

16:11  Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.

16:12  Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.

16:13  Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša, moj žolč izliva na tla.

16:14  Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.

16:15  Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.

16:16  Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,

16:17  ne za kakršnokoli nepravičnost na mojih rokah, prav tako je moja molitev čista.

16:18  Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.

16:19  Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.

16:20  Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.

16:21  Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!

16:22  Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.