SloKJV - Job - 7

7:1  Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?

7:2  Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,

7:3  tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.

7:4  Ko se uležem, rečem: ‚Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.

7:5  Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu, moja koža je razpokana in postala gnusna.

7:6  Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.

7:7  Oh spomnite se, da je moje življenje veter, moje oko ne bo več videlo dobrega.

7:8  Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.

7:9  § Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor.

7:10  Ne bo se več vrnil k svojemu domu, niti ga njegov kraj ne bo več poznal.

7:11  Zato ne bom zadrževal svojih ust, govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.

7:12  § Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?

7:13  Ko rečem: ‚Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo,‘

7:14  takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,

7:15  tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.

7:16  To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.

7:17  Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?

7:18  Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?

7:19  Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?

7:20  Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?

7:21  Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.“