SloKJV - Job - 9

9:1  Potem je Job odgovoril in rekel:

9:2  „Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?

9:3  Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.

9:4  On je moder v srcu in mogočen v moči, kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?

9:5  Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.

9:6  Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.

9:7  Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.

9:8  Ki sam razprostira nebesni obok in stopa po valovih morja.

9:9  Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.

9:10  Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.

9:11  Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim, gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.

9:12  Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ‚Kaj delaš?‘

9:13  Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.

9:14  Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?

9:15  Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.

9:16  Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.

9:17  Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.

9:18  Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.

9:19  Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?

9:20  Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ‚Jaz sem popoln,‘ se bo izkazalo, da sem sprevržen.

9:21  Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše, preziral bi svoje življenje.

9:22  To je ena stvar, zato sem rekel to: ‚On uničuje popolnega in zlobnega.‘

9:23  Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.

9:24  Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?

9:25  Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, nič dobrega ne vidijo.

9:26  Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.

9:27  Če rečem: ‚Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil,‘

9:28  se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.

9:29  Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?

9:30  Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,

9:31  me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.

9:32  Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.

9:33  Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.

9:34  Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.

9:35  Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.