SloKJV - Job - 10

10:1  Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj, govoril bom v grenkobi svoje duše.

10:2  Bogu bom rekel: ‚Ne obsodi me. Razloži mi zakaj se pričkaš z menoj.‘

10:3  Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?

10:4  Imaš mesene oči? Mar vidiš kakor vidi človek?

10:5  So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,

10:6  da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?

10:7  Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.

10:8  Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.

10:9  Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?

10:10  Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?

10:11  Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.

10:12  Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.

10:13  Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.

10:14  Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.

10:15  Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen, vendar ne bom dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,

10:16  § kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.

10:17  Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.

10:18  Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!

10:19  Bil bi kakor če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnešen v grob.

10:20  Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,

10:21  preden grem odkoder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,

10:22  deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.“