SloKJV - Job - 30

30:1  Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.

30:2  Da, čemu naj mi moč njihovih rok koristi, v katerem je visoka starost umrla?

30:3  Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.

30:4  Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine za njihovo hrano.

30:5  Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),

30:6  da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.

30:7  Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.

30:8  Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.

30:9  Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.

30:10  Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.

30:11  Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.

30:12  Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.

30:13  Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.

30:14  § Prišli so nadme kakor široka razpoka voda. V opustošenju so se zvalili nadme.

30:15  Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.

30:16  Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.

30:17  Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.

30:18  Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena, stiska me kakor ovratnik mojega plašča.

30:19  Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.

30:20  Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, pa se ne oziraš name.

30:21  Do mene si postal krut, s svojo močno roko sebe nastrojuješ zoper mene.

30:22  Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.

30:23  Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.

30:24  Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.

30:25  Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?

30:26  Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.

30:27  Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.

30:28  Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.

30:29  Brat sem zmajem in družabnik sovam.

30:30  Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.

30:31  Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.