SloChraska - Mark - 4

4:1  In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh.

4:2  In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem:

4:3  Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat.

4:4  In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo.

4:5  A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

4:6  Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

4:7  In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu.

4:8  In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero.

4:9  In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

4:10  In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah.

4:11  In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah,

4:12  da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“.

4:13  In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli?

4:14  Sejalec seje besedo.

4:15  Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje.

4:16  In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo;

4:17  pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo.

4:18  In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo,

4:19  pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu.

4:20  In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.

4:21  In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik?

4:22  Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo.

4:23  Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

4:24  In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam.

4:25  Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

4:26  In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo,

4:27  in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako.

4:28  Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.

4:29  Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.

4:30  In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?

4:31  Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji,

4:32  a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo.

4:33  In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati.

4:34  Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse.

4:35  In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.

4:36  In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim.

4:37  Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala.

4:38  In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?

4:39  In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota.

4:40  In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere?

4:41  In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?