SloStritar - Luke - 14

14:1  In zgodí se, ko vnide v hišo enega od starešin Farizejskih v soboto kruh jest, pa so oni na-nj pazili.

14:2  In glej, neki človek vodeničen je bil pred njim.

14:3  In odgovarjajoč Jezus, reče učenikom postave in Farizejem, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti?

14:4  Oni pa umolknejo. In prijemši ga, uzdravi ga in odpustí.

14:5  In odgovarjajoč jim, reče: Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel na sobotni dan?

14:6  In niso mu mogli odgovoriti na to.

14:7  Pravil je pa povabljenim priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore, govoreč jim:

14:8  Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sédaj na prve prostore, da ne bi bil med tistimi, kteri so povabljeni od njega, kdo pošteniji od tebe,

14:9  In ne pride ta, kteri je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in ne boš tedaj s sramoto sédel na zadnji prostor.

14:10  Nego kedar si povabljen in prideš, sédi na zadnji prostor, da ti ta, kteri te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred tistimi, kteri sedé s teboj.

14:11  Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo.

14:12  Pravil je pa tudi temu, kteri ga je bil povabil: Kedar napraviš obed ali pojedinjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne sosedov bogatih: da te ne bi tudi oni povabili, in ti se ne bi vrnilo.

14:13  Nego, kedar napraviš gostijo, povabi siromake, polomljene, hrome, slepce:

14:14  In blagor ti, da ti nimajo s čim povrniti! povrnilo ti se bo namreč o vstajanji pravičnih.

14:15  Slišavši pa to nekdo od téh, kteri so ž njim sedeli za mizo, reče mu: Blagor mu, kdor bo v kraljestvu Božjem jedel kruh!

14:16  On mu pa reče: Neki človek je napravil pojedinjo; in povabil jih je veliko.

14:17  In poslal je hlapca svojega v čas pojedinje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je uže vse pripravljeno!

14:18  In začnó se vsi h krati izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil, in silno mi je treba, da izidem in jo ogledam, prosim te, izgovori me.

14:19  A drugi reč: Pet jarmov volov sem kupil, in grem jih izkušat; prosim te, izgovóri me.

14:20  Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

14:21  In ko ta hlapec pride, sporočí to gospodarju svojemu. Tedaj se gospodar razjezí, in reče hlapcu svojemu: Izidi naglo na razpotja in ulice mestne, in pripelji sêm siromake in polomljene in hrome in slepce.

14:22  In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

14:23  Pa reče gospodar hlapcu: Pojdi na pota in med ograje, in prinudi, naj vnidejo, da se napolni hiša moja;

14:24  Kajti pravim vam, da ne bo nobeden onih móž, kteri so bili povabljeni, okusil pojedinje moje.

14:25  Shajalo se je pa veliko ljudstva; in obrnivši se, reče jim;

14:26  Če pride kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, in žene in otrók, in bratov in sester, in tudi lastne duše svoje, ne more moj učenec biti.

14:27  In kdor ne zadene križa svojega, in gre za menoj, ne more moj učenec biti.

14:28  Kdo namreč izmed vas, kedar hoče stolp zidati, ne bo proprej sédel in preračunil stroškov, če ima pač, da ga bo dozidal?

14:29  Da mu ne bi, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, vsi, kteri bi to videli, jeli posmehovati se,

14:30  Govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dozidati!

14:31  Ali kteri kralj, kedar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne bo sédel, in se poprej posvetoval, če se bo pač mogel z desetémi tisočmi srečati s tém, kteri gre z dvajsetémi tisočmi nad-nj?

14:32  In če ne, poslal bo, dokler je še ta daleč, poslance, ter bo prosil mirú.

14:33  Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče imenja svojega, ne more moj učenec biti.

14:34  Dobra je sol; če pa sol znorí, s čim se bo osolila?

14:35  Ne za v zemljo ne za v gnoj ni dobra; mečejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!