SloStritar - Luke - 1

1:1  Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami,

1:2  Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili:

1:3  Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil!

1:4  Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil.

1:5  Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta.

1:6  Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža.

1:7  In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala.

1:8  Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom,

1:9  Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí.

1:10  In vsa množiča ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja.

1:11  Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja.

1:12  In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide.

1:13  Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez.

1:14  In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo.

1:15  Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje.

1:16  In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih.

1:17  In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo.

1:18  Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala.

1:19  In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim.

1:20  In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času.

1:21  In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu.

1:22  Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast.

1:23  In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj.

1:24  A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč:

1:25  Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí.

1:26  A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret,

1:27  K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija.

1:28  In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami.

1:29  Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav.

1:30  Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu.

1:31  In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus.

1:32  Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega,

1:33  In kraljeval bo v hiši Jakobovej vekomaj, in kraljestvu njegovemu ne bo konca.

1:34  Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam?

1:35  In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji.

1:36  In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno:

1:37  Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti.

1:38  Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje.

1:39  Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo.

1:40  In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto.

1:41  In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega,

1:42  In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.

1:43  In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni?

1:44  Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem.

1:45  In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod.

1:46  Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda,

1:47  In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem:

1:48  Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi:

1:49  Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto;

1:50  In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé.

1:51  Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih;

1:52  Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne.

1:53  Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne.

1:54  Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega.

1:55  (Kakor je govoril očetom našim,) Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj.

1:56  Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj.

1:57  A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina.

1:58  In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo.

1:59  In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija.

1:60  Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez.

1:61  In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime.

1:62  In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.

1:63  In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.

1:64  In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga.

1:65  In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči.

1:66  In vsi, kteri jih slišijo, položé jih v srce svoje, govoreč: Kaj neki bo iz tega otroka? In roka Gospodova je bila ž njim.

1:67  In Zaharija oče njegov se napolni Duha svetega, in prerokuje, govoreč:

1:68  Blagoslovljen Gospod Bog Izraelov, da je obiskal in odrešil ljudstvo svoje;

1:69  In nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida hlapca svojega,

1:70  (Kakor je govoril z ustmi svetih prerokov svojih, ki so bili od nekedaj:)

1:71  Da nas bo rešil sovražnikov naših in iz rok vseh, kteri nas mrzé:

1:72  Da storí usmiljenje očetom našim, in se spomene svete zaveze svoje,

1:73  Prisege, ktero je prisegel Abrahamu očetu našemu, da nam bo dal,

1:74  Da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, brez straha služimo,

1:75  V svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dní.

1:76  In ti, otrok, imenoval se boš prerok najvišega; kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot;

1:77  In daš razum zveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov,

1:78  Po prisrčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal vzhod z vižave:

1:79  Da obsije tiste, kteri sedé v temi in smrtnej senci; da naravná noge naše na pot mirú.

1:80  A dete je rastlo in se krepčalo v duhu; in bilo je v puščavah do dné, ko se pokaže Izraelu.