SloKJV - Mark - 12

12:1  In pričel jim je govoriti s prispodobami. „Neki človek je zasadil vinograd in okoli njega postavil ograjo ter izkopal prostor za vinsko kad in zgradil stolp ter to prepustil poljedelcem in odšel v daljno deželo.

12:2  In ob primernem času je k poljedelcem poslal služabnika, da bi od poljedelcev lahko prejel sad od vinograda.

12:3  Oni pa so ga zgrabili in ga pretepli ter ga odgnali praznega.

12:4  In ponovno je poslal k njim drugega služabnika; in nanj so metali kamne in ga ranili na glavi ter ga spodili nespodobno obravnavanega.

12:5  In ponovno je poslal drugega; in so ga ubili in mnoge druge; nekatere so pretepli, druge pa ubili.

12:6  Imel je torej še enega sina, svojega srčno ljubljenega, tudi njega je zadnjega poslal k njim, rekoč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘

12:7  Toda tisti poljedelci so med seboj govorili: ‚Ta je dedič; pridite, ubijmo ga in dediščina bo naša.‘

12:8  In vzeli so ga in ga ubili ter ga vrgli iz vinograda.

12:9  Kaj naj torej stori gospodar vinograda? Prišel bo in uničil poljedelce in vinograd dal drugim.

12:10  In ali niste brali tega pisma: „Kamen, ki so ga graditelji zavrnili, je postal glava vogalu;

12:11  to je bilo Gospodovo delo in to je čudovito v naših očeh?‘“

12:12  In prizadevali so si, da ga primejo, toda bali so se množice, kajti vedeli so, da je prispodobo govoril zoper njih; in pustili so ga ter odšli svojo pot.

12:13  In k njemu so poslali nekatere izmed farizejev in herodovcev, da ga ujamejo v njegovih besedah.

12:14  In ko so prišli, mu rečejo: „Učitelj, vemo, da si pošten in se ne oziraš na človeka, kajti ne oziraš se na zunanjost ljudi, temveč v resnici učiš Božjo pot: ‚Ali je zakonito dajati cesarju davek ali ne?

12:15  Ali naj dajemo ali naj ne dajemo?‘“ Ker pa je vedel za njihovo hinavščino, jim je rekel: „Kaj me skušate? Prinesite mi kovanec, da ga lahko pogledam.“

12:16  In prinesli so ga. On pa jim reče: „Čigava je ta podoba in napis?“ In rekli so mu: „Cesarjeva.“

12:17  Jezus jim je odgovoril, rekoč: „Povrnite cesarju stvari, ki so cesarjeve, Bogu pa stvari, ki so Božje.“ In so se mu čudili.

12:18  Potem so k njemu prišli saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja; in vprašali so ga, rekoč:

12:19  „Učitelj, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umre brat in za seboj zapusti svojo ženo, pa ne zapusti otrok, da naj njegov brat vzame njegovo ženo in svojemu bratu obudi potomca.‘

12:20  Bilo je torej sedem bratov; in prvi je vzel ženo in umirajoč ni zapustil potomca.

12:21  In vzel jo je drugi ter umrl [in] niti on ni zapustil potomca in tretji prav tako.

12:22  In imel jo je sedmi, pa ni zapustil potomca; zadnja od vseh je umrla tudi ženska.

12:23  Ob vstajenju torej, ko bodo vstali, čigava žena bo od teh? Kajti sedem jo je imelo za ženo.“

12:24  Jezus jim je odgovoril, rekoč: „Ali se ne motite zato, ker ne poznate [ne] pisem niti Božje moči?

12:25  Kajti ko bodo vstali od mrtvih, se ne bodo niti poročali niti ne bodo dane v zakon; temveč so kakor angeli, ki so v nebesih.

12:26  In glede mrtvih, da bodo obujeni; kaj niste brali v Mojzesovi knjigi, kako mu je Bog govoril v grmu, rekoč: ‚Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov?‘

12:27  On ni Bog mrtvih, temveč Bog živih; torej delate veliko napako.“

12:28  In prišel je eden izmed pisarjev in jih slišal skupaj razmišljati in ker je dojel, da jim je dobro odgovoril, ga je vprašal: „Katera je prva izmed vseh zapovedi?“

12:29  Jezus mu je odgovoril: „Prva izmed vseh zapovedi je: ‚Poslušaj, oh Izrael: ‚Gospod, naš Bog, je edini Gospod.

12:30  § In ljubil boš Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo;‘‘ to je prva zapoved.

12:31  Druga pa je podobna, namreč ta: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Nobena druga zapoved ni večja kakor ti [dve].“

12:32  In pisar mu je rekel: „Dobro, Učitelj, povedal si resnico, kajti samo en Bog je; in ni drugega razen njega.

12:33  § In ljubiti njega z vsem srcem in z vsem razumevanjem in z vso dušo in z vso močjo in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, je več kakor vse žgalne daritve in žrtvovanja.“

12:34  Ko je Jezus videl, da je razumno odgovoril, mu je rekel: „Nisi daleč od Božjega kraljestva.“ In nató se mu nihče ni drznil zastaviti kakršnegakoli vprašanja.

12:35  In Jezus je medtem, ko je učil v templju, odgovoril in rekel: „Kako pravijo pisarji, da je Kristus Davidov Sin?

12:36  Kajti sam David je po Svetem Duhu rekel: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: ‚Sédi na mojo desnico, dokler ne naredim tvojih sovražnikov za tvojo pručko.‘‘

12:37  David ga torej sam kliče Gospod in od kod je on potem njegov sin?“ In preprosto ljudstvo ga je rade volje poslušalo.

12:38  In v svojem nauku jim je rekel: „Pazite se pisarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih

12:39  in vodilne sedeže v sinagogah in najpomembnejša mesta na praznovanjih,

12:40  ki vdovam požirajo hiše in za pretvezo delajo dolge molitve; ti bodo prejeli večjo obsodbo.“

12:41  In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal kako množica meče denar v zakladnico; in mnogi, ki so bili bogati, so veliko vrgli vanjo.

12:42  Prišla pa je neka siromašna vdova in vanjo vrgla dva kovanca, kar je en novčič.

12:43  K sebi je poklical svoje učence in jim reče: „Resnično, povem vam: ‚Da je ta siromašna vdova vrgla vanjo več kakor vsi, ki so metali v zakladnico,

12:44  kajti vsi ti so metali od svojega obilja, toda ona je od svojega siromaštva vrgla vanjo vse, kar je imela, celó ves svoj dohodek.‘“