SloKJV - Mark - 4

4:1  In ponovno je pričel učiti ob morski obali, in tam se je k njemu zbrala velika množica, tako da je vstopil na ladjo in [v njej] sedel na morju; celotna množica pa je bila ob morju na kopnem.

4:2  In s prispodobami jih je učil mnoge stvari in jim s svojim naukom govoril:

4:3  „Prisluhnite: ‚Glejte, sejalec je odšel sejat,

4:4  in pripetilo se je, medtem ko je sejal, da je nekaj padlo poleg poti in prišla je perjad neba in to pozobala.

4:5  In nekaj je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo dovolj zemlje; in je takoj pognalo, ker ni imelo globoke zemlje,

4:6  toda, ko je sonce vzšlo, je bilo ožgano; in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

4:7  In nekaj je padlo med trnje in trnje je zraslo in ga zadušilo in ni obrodilo sadu.

4:8  Drugo pa je padlo na dobro zemljo in rodilo sad, ki je pognal in se povečeval; in obrodilo, nekatero trideseterno in nekatero šestdeseterno in nekatero stoterno.‘“

4:9  In rekel jim je: „Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.“

4:10  Ko je bil sam, so ga ti, ki so bili z dvanajsterimi okoli njega, vprašali o prispodobi.

4:11  Rekel jim je: „Vam je dano, da poznate skrivnost Božjega kraljestva, toda tem, ki so zunaj, so vse te stvari zavite v prispodobe,

4:12  da bi z gledanjem lahko videli, pa ne zaznali; in s poslušanjem lahko slišali, pa ne razumeli, da se ne bi kadarkoli spreobrnili in bi jim bili njihovi grehi odpuščeni.“

4:13  In rekel jim je: „Ali ne razumete te prispodobe? In kako boste potem razumeli vse prispodobe?

4:14  Sejalec seje besedo.

4:15  § In ti so tisti ob poti, kjer je bila posejana beseda, toda, ko so jo slišali, takoj pride Satan in vzame besedo, ki je bila posejana v njihova srca.

4:16  In ti so prav tako tisti, ki so posejani na kamnita tla; ko so slišali besedo, jo takoj z veseljem sprejmejo,

4:17  v sebi pa nimajo korenine in tako vzdržijo nekaj časa. Kasneje, ko zaradi besede nastaneta stiska ali preganjanje, pa so takoj pohujšani.

4:18  In ti so tisti, ki so posejani med trnje; takšni, ki slišijo besedo,

4:19  in skrbi tega sveta, zapeljivost bogastev in poželenja po drugih stvareh vstopijo, zadušijo besedo in ta postane brezplodna.

4:20  In ti so tisti, ki so posejani na dobra tla; takšni, ki slišijo besedo in jo sprejmejo ter obrodijo sad, eden trideseternega, drugi šestdeseternega in [spet] drugi stoternega.“

4:21  In rekel jim je: „Ali se sveča prinese, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? In ali se ne postavi na svečnik?

4:22  Kajti nič ni skrito, kar ne bo jasno pokazano; niti nič ni bilo obdržano tajno, razen da bi postalo znano.

4:23  Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.“

4:24  Rekel jim je: „Pazite kaj poslušate; s kakršno mero merite, tako vam bo odmerjeno; in vam, ki slišite, vam bo dano več.

4:25  Kajti kdor ima, njemu bo dano; kdor pa nima, bo od njega vzeto celó to, kar ima.“

4:26  In rekel je: „Božje kraljestvo je takšno, kot če bi človek v zemljo vrgel seme,

4:27  in bi spal in vstajal ponoči ter podnevi in seme bi pognalo in raslo, da sam ne ve kako.

4:28  Kajti zemlja sama od sebe prinaša sad; najprej bilko, potem klas in nató polno žita v klasu.

4:29  Toda, ko sad obrodi, takoj pošlje srp, kajti prišla je žetev.“

4:30  In rekel je: „S čim naj primerjamo Božje kraljestvo? Ali s kakšno primerjavo naj ga primerjamo?

4:31  Podobno je zrnu gorčičnega semena, ki je, ko je posejano v zemljo, manjše od vseh semen, ki so v zemlji;

4:32  toda, ko je posejano, zraste in postane večje od vseh zelišč in poganja ven velike mladike, tako da lahko pod njegovo senco prenočuje perjad neba.“

4:33  In z mnogimi takšnimi prispodobami jim je govoril besedo, kakor so jo bili zmožni slišati.

4:34  Toda brez prispodobe jim ni govoril; ko pa so bili sami, je svojim učencem pojasnil vse besede.

4:35  In istega dne, ko je prišel večer, jim reče: „Prepeljimo se na drugo stran.“

4:36  Ko so množico odpustili, so ga vzeli na ladjo, tako kakor je bil. Z njim pa so bile tam tudi druge majhne ladje.

4:37  In vzdignil se je velik vetroven vihar in valovi so udarjali v ladjo, tako, da je bila v kratkem polna.

4:38  On pa je bil na zadnjem delu ladje, speč na blazini in zbudili so ga ter mu rekli: „Učitelj, te ne skrbi, da ginemo?“

4:39  In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: „Mir, bodi mirno.“ In veter je ponehal in bil je velik mir.

4:40  In rekel jim je: „Zakaj ste tako boječi? Kako to, da nimate vere?“

4:41  Silno so se ga bali in drug drugemu govorili: „Kakšne vrste človek je to, da ga ubogata celó veter in morje?“