SloChraska - Job - 30

30:1  Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje.

30:2  Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost.

30:3  Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna.

30:4  Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana.

30:5  Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.

30:6  Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah.

30:7  Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo –

30:8  otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele!

30:9  In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico!

30:10  Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.

30:11  Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj.

30:12  Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo.

30:13  Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika.

30:14  Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme.

30:15  Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak.

30:16  In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi.

30:17  Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo.

30:18  Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik.

30:19  Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu.

30:20  Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš.

30:21  Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš.

30:22  Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja.

30:23  Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim.

30:24  Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč?

30:25  Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka?

30:26  Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema.

30:27  Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.

30:28  Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč.

30:29  Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš.

30:30  Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine.

30:31  In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.