SloChraska - Psalms - 104

104:1  Slavi, duša moja, Gospoda! Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel;

104:2  ogrinjaš se s svetlobo kakor z obleko, nebesa razpenjaš kakor šator.

104:3  Kateri stavi v vodah tramovje hramov svojih, ki nareja oblake za voz svoj, ki hodi po vetrov perutih,

104:4  ki dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči.

104:5  Postavil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na večne čase.

104:6  Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode.

104:7  Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom so urno bežale –

104:8  dvignile so se gore, pogreznile se doline – na mesto, katero si jim bil ustanovil.

104:9  Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo.

104:10  Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami;

104:11  napajajo vse poljske živali, žejo svojo si gasé divji osli.

104:12  Poleg njih prebivajo ptice nebeške, glasijo se izmed vej.

104:13  On namaka gore iz hramov svojih, s sadom del tvojih se siti zemlja.

104:14  On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje,

104:15  in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku.

104:16  Siti se drevje Gospodovo, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil,

104:17  kjer gnezdijo ptički, tudi štorklja, ki ima hišo svojo na jelkah.

104:18  Gore visoke so divjim kozlom, pečine skalnim jazbecem prebivališče.

104:19  Naredil je mesec, da meri čase, in solnce, ki pozna zahod svoj.

104:20  Temo narejaš, da je noč, tedaj so vse gozdne živali pokonci:

104:21  mladi levi rjovejo za plenom in zahtevajo od Boga mogočnega hrane svoje.

104:22  Ko izhaja solnce, se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

104:23  Človek pa gre na delo svoje in po opravilu svojem do večera.

104:24  Kako mnogotera so dela tvoja, o Gospod, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!

104:25  Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih.

104:26  Tod hodijo ladje in leviatan, ki si ga ustvaril, naj se v njem igra.

104:27  Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času.

104:28  Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim roko svojo, in sitijo se z dobrotami.

104:29  Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj.

104:30  Pošiljaš sapo svojo in jih spet ustvarjaš, in tako obličje obnavljaš zemlji.

104:31  Slava Gospodova traja naj vekomaj! Veseli se naj Gospod v delih svojih!

104:32  Ko pogleda na zemljo, se trese ona, ko se dotakne gorá, se kadé.

104:33  Pel bom Gospodu vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.

104:34  O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v Gospodu.

104:35  Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, Gospoda! Aleluja!