SloChraska - John - 12

12:1  Šest dni pred Veliko nočjo pa Pride Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil iz mrtvih.

12:2  In napravijo mu tu večerjo; in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden med temi, ki so ž njim sedeli za mizo.

12:3  Marija pa vzame libro nardovega mazila, pravega in dragocenega, in pomazili noge Jezusove in mu jih otre z lasmi svojimi; in hiša se napolni z duhom mazila.

12:4  Toda Juda Simonov Iškariot, eden učencev njegovih, ki ga je imel izdati, reče:

12:5  Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim?

12:6  To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo.

12:7  Jezus pa reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila.

12:8  Kajti uboge imate vsekdar pri sebi, a mene nimate vsekdar.

12:9  Zvedelo je pa preprosto ljudstvo izmed Judov, da je tukaj, ter pridejo ne samo zaradi Jezusa, ampak da bi tudi videli Lazarja, ki ga je bil obudil iz mrtvih.

12:10  Višji duhovniki pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili;

12:11  ker so mnogi izmed Judov hodili tja zavoljo njega in so sprejemali vero v Jezusa.

12:12  Drugi dan zasliši velika množica, ki je bila prišla na praznik, da gre Jezus v Jeruzalem.

12:13  In vzemo palmove veje in mu pridejo naproti in vpijejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, kralj Izraelov!

12:14  In Jezus dobi osliča in sede nanj, kakor je pisano:

12:15  „Ne boj se, hči sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu osličjem.“

12:16  Tega učenci njegovi izprva niso razumeli, ampak ko je bil Jezus oslavljen, tedaj so se spomnili, da je bilo to pisano za njega in da so mu to storili.

12:17  Ljudstvo torej, ki je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil iz mrtvih, je pričevalo o njem.

12:18  Zato mu je tudi množica prišla naproti, ker so slišali, da je storil ta čudež.

12:19  Farizeji reko tedaj med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, ves svet leti za njim.

12:20  Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku.

12:21  Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli.

12:22  Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu.

12:23  Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov.

12:24  Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.

12:25  Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje.

12:26  Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče.

12:27  Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro.

12:28  Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim.

12:29  Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril.

12:30  Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas.

12:31  Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven.

12:32  In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi.

12:33  To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti.

12:34  Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov?

12:35  Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre.

12:36  Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi.

12:37  In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj,

12:38  da se izpolni beseda Izaija proroka, ki jo je rekel: „Gospod, kdo je veroval našemu poročilu? in rama Gospodova komu se je razodela?“

12:39  Verovati pa zato niso mogli, ker je zopet rekel Izaija:

12:40  „Oslepil jim je oči in zakrknil jim je srce, da ne bi z očmi videli in s srcem umeli in se izpreobrnili, in jaz bi jih ozdravil.“

12:41  To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo in je govoril o njem.

12:42  Vendar so pa tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice.

12:43  Kajti ljubili so slavo pri ljudeh bolj nego slavo pri Bogu.

12:44  Jezus pa zakliče in reče: Kdor veruje v mene, veruje ne v mene, marveč v tega, ki me je poslal.

12:45  In kdor vidi mene, vidi tega, ki me je poslal.

12:46  Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene.

12:47  In če kdo sliši moje besede in jih ne hrani, jaz ga ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da zveličam svet.

12:48  Kdor zaničuje mene in ne sprejema besed mojih, ima svojega sodnika: beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan.

12:49  Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temuč Oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim.

12:50  In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.