SloChraska - Numbers - 14

14:1  Tedaj zažene vsa občina krik in vpije, in ljustvo prejoka celo noč.

14:2  In vsi sinovi Izraelovi mrmrajo zoper Mojzesa in Arona, in vsa občina jima govori: O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi!

14:3  In zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Žene naše in otročiči naši pridejo v plen: ni li nam bolje vrniti se v Egipt?

14:4  In drug govori drugemu: Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt?

14:5  Tedaj padeta Mojzes in Aron z obličjem na zemljo pred vsem zborom občine sinov Izraelovih.

14:6  Jozue pa, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, ki sta tudi bila med ogledniki dežele, raztrgata oblačila svoja

14:7  in rečeta vsej množici Izraelovih sinov: Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je jako dobra.

14:8  Če bomo po volji Gospodu, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med.

14:9  Samo ne upirajte se Gospodu, tudi se ne bojte ljudstva tiste dežele, kajti pojemo jih kakor kruh. Njih zaslomba se je od njih umeknila, a z nami je Gospod, ne bojte se jih.

14:10  Tedaj se zgovarja vsa množica, da ju posujejo s kamenjem. Ali slava Gospodova se prikaže ob shodnem šatoru vsem sinovom Izraelovim.

14:11  In Gospod reče Mojzesu: Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? in doklej ne bodo verovali v me po vseh tistih znamenjih, ki sem jih storil med njimi?

14:12  Udariti jih hočem s kugo in zatreti, tebe pa storim v narod večji in močnejši, kakor je ta.

14:13  A Mojzes reče Gospodu: Ali Egipčani bodo to slišali, zakaj odpeljal si ljudstvo to v moči svoji izmed njih.

14:14  In povedali bodo to prebivalcem te dežele, ki so čuli, da si ti, Gospod, sredi tegale ljudstva, da se ti, Gospod, daješ videti iz obličja v obličje in da oblak tvoj stoji nad njimi in ti greš pred njimi v oblakovem stebru po dnevi in v ognjenem stebru po noči.

14:15  Ako torej usmrtiš to ljudstvo kakor enega moža, bodo govorili poganski narodi, ki so čuli tak glas o tebi, takole:

14:16  Ker Gospodu ni bilo moči privesti tega ljudstva v deželo, ki jim jo s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.

14:17  Naj se torej, prosim, velika izkaže moč Gospodova, kakor si govoril, rekoč:

14:18  Gospod je počasen za jezo in obilen v milosti, on odpušča krivico in prestopek, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega, temuč obiskuje očetov krivico na otrocih, v tretjem in četrtem pokolenju.

14:19  Odpústi, prosim, krivico tega ljudstva po veliki milosti svoji in kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj.

14:20  In Gospod reče: Odpustil sem, kakor si dejal.

14:21  Ali zares, kakor živim in kakor bo slave Gospodove napolnjena vsa zemlja:

14:22  ker so me vsi tisti možje, ki so videli slavo mojo in znamenja moja, katera sem storil v Egiptu in v puščavi, sedaj že desetkrat izkušali in glasu mojega niso poslušali,

14:23  nikakor ne bodo videli dežele, za katero sem prisegel njih očetom; vsi, ki so me zaničevali, je ne bodo videli.

14:24  Ampak služabnika svojega Kaleba, ker je bil v njem drug duh in je zvesto hodil za menoj, njega hočem privesti v deželo, v katero je bil šel, in seme njegovo jo bo imelo v lasti.

14:25  Amalekovci pa in Kanaanci prebivajo v oni dolini; jutri se obrnite in pojdite v puščavo po potu k Rdečemu morju.

14:26  In Gospod ogovori Mojzesa in Arona, rekoč:

14:27  Kako dolgo naj prenašam to hudo množico, ki mrmra zoper mene? Slišal sem mrmranje sinov Izraelovih, koliko so godrnjali zoper mene.

14:28  Véli jim: Kakor res živim, pravi Gospod: kakor ste govorili na ušesa moja, prav tako vam hočem storiti!

14:29  V tej puščavi bodo popadala trupla vaša; in kar vas je seštetih po vsem številu vašem, od dvajsetletnih in više, ki ste mrmrali zoper mene,

14:30  nikoli ne pridete v deželo, za katero sem povzdignil roko in prisegel, da vam dam prebivati v njej, razen Kaleba, sina Jefunovega, in Jozueta, sina Nunovega.

14:31  Vaše otročiče pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli.

14:32  A vaša trupla bodo popadala v tej puščavi.

14:33  In otroci vaši bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in nosili kazen nečistosti vaše, dokler ne bo vaših trupel konec v puščavi.

14:34  Po številu štiridesetih dni, v katerih ste ogledovali deželo, za vsak dan eno leto, morate nositi krivice svoje štirideset let, in spoznate, kaj je to, ko se jaz odvrnem.

14:35  Jaz Gospod sem govoril; gotovo storim to vsej tej hudobni množici, ki se je zbrala zoper mene. V tej puščavi naj vzamejo konec in tu pomrjejo.

14:36  In možje, ki jih je bil Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so, ko so se bili vrnili, napeljali vso občino, da godrnja zoper njega, s tem, da so dali slab glas o deželi,

14:37  ti možje, pravim, ki so v slab glas pripravili deželo, so umrli od šibe pred Gospodom.

14:38  A Jozue, sin Nunov, in Kaleb, sin Jefunov, sta ostala živa izmed onih mož, ki so bili šli ogledovat deželo.

14:39  In Mojzes je govoril te besede vsem sinovom Izraelovim, in ljudstvo je silno žalovalo.

14:40  In vstanejo navsezgodaj ter odrinejo na vrh gorovja in reko: Glej, tu smo in hočemo iti v kraj, ki ga je Gospod obljubil; zakaj grešili smo.

14:41  Mojzes pa reče: Zakaj tako prestopate besedo Gospodovo? Ne boste v tem imeli sreče.

14:42  Ne hodite tja gori, zakaj Gospod ni sredi vas; da vas ne pobijejo sovražniki vaši.

14:43  Kajti Amalekovci in Kanaanci so tu pred vami, in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili, ne hoteč iti za Gospodom, ne bode Gospod z vami.

14:44  Oni pa so vendar v svoji prevzetnosti šli vrh gorovja; ali Gospodova skrinja zaveze in Mojzes se nista genila iz taborišča.

14:45  Tedaj pridejo Amalekovci in Kanaanci, ki so prebivali na onem gorovju, in jih porazijo ter razkrope prav do Horme.