SloStritar - Psalms - 104

104:1  Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel.

104:2  Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo;

104:3  Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih,

104:4  Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči,

104:5  Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase.

104:6  Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore.

104:7  Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno.

104:8  Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil.

104:9  Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo;

104:10  Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami.

104:11  Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli.

104:12  Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja.

104:13  Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase.

104:14  Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje;

104:15  Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku.

104:16  Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil;

104:17  (Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji,

104:18  Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim.

104:19  Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj.

104:20  Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali.

104:21  Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje.

104:22  O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

104:23  Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera.

104:24  Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje!

104:25  V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male.

104:26  Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem.

104:27  Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času.

104:28  Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto.

104:29  Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah.

104:30  Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji.

104:31  Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih!

104:32  Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se.

104:33  Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem.

104:34  Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu.

104:35  Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!