SloStritar - Psalms - 119

119:1  Blagor poštenim na potu, kateri hodijo po postavi Gospodovi.

119:2  Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca.

119:3  Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih.

119:4  Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno.

119:5  O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje!

119:6  Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje.

119:7  Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje.

119:8  Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako!

119:9  Kako bode deček čistil stezo svojo? Držeč se je poleg besede tvoje.

119:10  Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje.

119:11  V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe.

119:12  Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje.

119:13  Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust,

119:14  Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov.

119:15  Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje.

119:16  V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim.

119:17  Dobroto podéli hlapcu svojemu, dokler živim spolnjujem naj besedo tvojo.

119:18  Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem.

119:19  Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih.

119:20  Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas.

119:21  Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje.

119:22  Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja.

119:23  Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje.

119:24  Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji.

119:25  V prahu tiči življenje moje, živega me ohrani po besedi svoji.

119:26  Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje.

119:27  Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja.

119:28  Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji.

119:29  Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno.

119:30  Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi.

119:31  Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim.

119:32  Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje.

119:33  Uči me, Gospod, postav tvojih pót, katero bodem hranil do konca.

119:34  Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca.

119:35  Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje.

119:36  Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku.

119:37  Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim.

119:38  Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj.

119:39  Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje.

119:40  Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti.

119:41  Ko mi bodejo prišle milosti tvoje, Gospod; blaginja tvoja po govoru tvojem,

119:42  Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo.

119:43  Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam.

119:44  In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj.

119:45  In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem.

119:46  In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram.

119:47  In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim,

119:48  Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje.

119:49  Spomni se besede svoje s hlapcem svojim, o kateri si mi dal upanje.

119:50  To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja.

119:51  Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem.

119:52  Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim.

119:53  Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj.

119:54  Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih.

119:55  Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem.

119:56  To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje.

119:57  Delež moj si, Gospod, pravim, da spolnjujem besede tvoje.

119:58  Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem.

119:59  Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih.

119:60  Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje.

119:61  Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim.

119:62  O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih.

119:63  Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja.

119:64  Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči.

119:65  Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod; po besedi svoji.

119:66  Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem.

119:67  Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj.

119:68  Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje.

119:69  Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja.

119:70  Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem.

119:71  Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih.

119:72  Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov.

119:73  Roke tvoje so me naredile in napravile me; storí me razumnega, da se učim povelj tvojih.

119:74  Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo.

119:75  Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal.

119:76  Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem.

119:77  Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje.

119:78  Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja.

119:79  Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja.

119:80  Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim.

119:81  Duša moja koperni po blaginji tvoji; v besedi tvoji imam nado.

119:82  Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil?

119:83  Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil.

119:84  Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo?

119:85  Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem.

119:86  Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi.

119:87  Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim.

119:88  Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust.

119:89  Vekomaj, o Gospod, biva beseda tvoja v nebesih,

119:90  Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona.

119:91  Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi.

119:92  Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji.

119:93  Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega.

119:94  Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem.

119:95  Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja.

119:96  Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno.

119:97  Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je premišljevanje moje.

119:98  Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani.

119:99  Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje.

119:100  Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja.

119:101  Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo.

119:102  Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš.

119:103  Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim.

119:104  Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti.

119:105  Svetilo nogi moji je beseda tvoja, in poti moji luč.

119:106  Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje.

119:107  Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji.

119:108  Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči.

119:109  Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona.

119:110  Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem.

119:111  Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu.

119:112  Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno!

119:113  Misli druge sovražim, zakon pa tvoj ljubim.

119:114  Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado.

119:115  Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga.

119:116  Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji.

119:117  Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje.

119:118  Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača.

119:119  Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja.

119:120  Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ.

119:121  Po sodbi delam in pravici; ne izročaj me njim, ki me stiskajo.

119:122  Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni.

119:123  Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem.

119:124  Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči.

119:125  Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja.

119:126  Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj.

119:127  Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše.

119:128  Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim.

119:129  Čudovita so pričanja tvoja; zatorej jih hrani duša moja.

119:130  Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste.

119:131  Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih.

119:132  Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje.

119:133  Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj.

119:134  Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje.

119:135  Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje.

119:136  Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona.

119:137  Pravičen si, Gospod, in raven v sodbah svojih.

119:138  Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta.

119:139  Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji.

119:140  Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj.

119:141  Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim,

119:142  Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične.

119:143  Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje.

119:144  Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim.

119:145  Ko te kličem iz vsega srca, usliši me, Gospod, da hranim postave tvoje.

119:146  Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja.

119:147  Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje.

119:148  Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj.

119:149  Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega,

119:150  Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega,

119:151  Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica.

119:152  Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj.

119:153  Ozri se v nadlogo mojo, in reši me; ker zakona tvojega ne zabim.

119:154  Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega.

119:155  Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih.

119:156  Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega.

119:157  Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem.

119:158  Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega.

119:159  Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega.

119:160  Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja.

119:161  Ko me preganjajo po nedolžnem prvaki; boji se besede tvoje moje srce.

119:162  Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen.

119:163  Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim.

119:164  Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje.

119:165  Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike.

119:166  Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem.

119:167  Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno.

119:168  Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj.

119:169  Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod; po besedi svoji naredi me umnega.

119:170  Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me.

119:171  Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje.

119:172  Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje.

119:173  V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja.

119:174  Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje.

119:175  Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni.

119:176  Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim.