SloChraska - Job - 9

9:1  Tedaj odgovori Job in reče:

9:2  Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?

9:3  Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.

9:4  Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?

9:5  On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.

9:6  On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.

9:7  On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.

9:8  On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.

9:9  On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.

9:10  On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.

9:11  Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.

9:12  Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?

9:13  Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba se pred Njim morajo ukloniti.

9:14  Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?

9:15  Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.

9:16  Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,

9:17  on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,

9:18  še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.

9:19  Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“

9:20  Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.

9:21  Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –

9:22  vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!

9:23  Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.

9:24  Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?

9:25  Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.

9:26  Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.

9:27  Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –

9:28  groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.

9:29  Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?

9:30  Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,

9:31  ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!

9:32  Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.

9:33  Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.

9:34  Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,

9:35  in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.