SloChraska - Habakkuk

Chapter 1

1:1  Prorokovanje, ki ga je v prikazni prejel Habakuk, prorok.

1:2  Kako dolgo, o Gospod, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš.

1:3  Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj!

1:4  Zato izgublja postava veljavo in prava sodba ne pride nikdar na dan; kajti brezbožnik obdaja pravičnega, zato prihaja le popačena sodba na svetlo.

1:5  Ozrite se v narode in poglejte, in čudite se, strmite; kajti delam v dneh vaših delo, ki ga ne boste verovali, če kdo pripoveduje.

1:6  Glejte, jaz obujam Kaldejce, tisto trdo in hitro ljudstvo, ki hodi po širjavi zemlje, da si lasti domovanja, ki niso njegova.

1:7  Strašno je in grozovito; sodba in mogočnost njegova izvirata od njega samega.

1:8  Čili so konji njegovi bolj nego pardi in hitrejši nego volkovi na večer; ponosno dirjajo konjiki njegovi, jezdeci njegovi prihajajo oddaleč, lete kakor orel, ki plane na jed.

1:9  Vsi prihajajo zavoljo nasilstva! oči jim gledajo naravnost predse in ujetnike grabijo kakor pesek.

1:10  Smeje se to ljudstvo kraljem in knezi so mu v zasmeh; zasmehuje vsako trdnjavo, ker nanosi zemlje in jo vzame.

1:11  Potem puhne kakor veter mimo in preide ter se pregreši: ta moč njegova mu je bog!

1:12  Nisi li ti od vekomaj, Gospod, Bog moj in Svetnik moj? Mi ne umrjemo. O Gospod, za sodbo si ga postavil, o Skala, strahovanje si mu zaukazal.

1:13  Prečiste so tvoje oči, da bi gledal hudo, in nepravde ne moreš videti: zakaj gledaš na tiste, ki ravnajo izdajalski, molčiš, ko brezbožnik požira pravičnejšega od sebe?

1:14  in dopuščaš, da se ravna z ljudmi kakor z morskimi ribami, kakor s črvadjo, ki nima vladarja? –

1:15  Vse jih lovi s trnkom, jih vleče v mreži svoji in zbira v svojo vršo; ob tem se veseli in vriska.

1:16  Zato daruje mreži in žge kadilo vrši svoji; kajti po njej ima debel delež in preobilen živež.

1:17  Sme li zato vedno prazniti mrežo svojo in neprestano moriti narode neusmiljeno?

Chapter 2

2:1  Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezoval, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj odgovorim na svojo tožbo.

2:2  In Gospod mi je odgovoril, rekoč: Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita.

2:3  Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni.

2:4  Glej, kdor je prevzeten, duša njegova ni poštena v njem. Pravični pa bo živel po svoji veri.

2:5  In vrhutega – koliko prevare je v vinu! Ošabni mož nima obstanka, ki odpira kakor pekel žrelo svoje in kakor smrt ni nikdar sit, in grabi k sebi vse narode in vleče nase vsa ljudstva.

2:6  Ali ne začno vsi ti pregovora o njem in zabavljice in uganke o njem? in poreko: „Gorje mu, kdor zase kopiči, kar ni njegovo – doklej bo? in kdor nase deva zastavljeno blago!

2:7  Ali ne vstanejo naglo, ki te bodo terjali za obresti, se li ne zbude, ki te poženejo s tvojega? in bodeš jim v plen.

2:8  Ker si ti oplenil mnoge narode, zato te opleni ves ostanek vseh ljudstev zavoljo človeške krvi in nasilstva, ki si ga storil deželi, mestu in vsem prebivalcem v njem.“

2:9  Gorje mu, kdor grabi kriv dobiček za hišo svojo, da na visokem postavi gnezdo svoje, da se otme iz nesreče!

2:10  Sklenil si, kar je v sramoto hiši tvoji, pokončanje narodov mnogih, in s tem si grešil zoper dušo svojo.

2:11  Kajti kamen bo vpil iz stene in prečnica iz lesovja mu bo odgovarjala.

2:12  Gorje mu, kdor gradi mesta s krvjo in ustanavlja gradove s krivico!

2:13  Glej, ni li to od Gospoda nad vojskami, da se ljudstva trudijo za ogenj in narodi mučijo za nič?

2:14  Kajti zemlja bode polna spoznanja slave Gospodove, kakor vode pokrivajo morja globočino.

2:15  Gorje mu, kdor da pijačo bližnjemu svojemu in jo nameša s svojim žolčem, in ga tako upijani, da bi gledal nagoto njegovo!

2:16  Nasitil si se sramote namesto časti; pij tudi ti in kaži svojo neobrezo! Prideš tudi na vrsto, da prejmeš čašo iz desnice Gospodove, in sramotno pljuvanje pride na slavo tvojo.

2:17  Kajti nasilstvo, storjeno na Libanonu, te pokrije in poguba živali te bo strašila zavoljo človeške krvi in nasilstva, ki si ga storil deželi, mestu in vsem prebivalcem v njem.

2:18  Kaj pomaga rezana podoba, da jo je izrezal podobar? kaj pomaga ulita podoba in učiteljica laži, da upa obraznik v svoj izdelek in še nareja neme malike?

2:19  Gorje mu, ki veleva lesu: Zbudi se! nememu kamenu: Vstani! Ta naj uči? Glej, prevlečen je z zlatom in srebrom in še diha ni v njem!

2:20  Ali Gospod je v templju svetosti svoje – mólči pred njim, vsa zemlja!

Chapter 3

3:1  Molitev proroka Habakuka, z godbo na strune.

3:2  Gospod, slišal sem tvoje poročilo in se bojim; Gospod, ožívi delo svoje sredi let, sredi let daj, da bo očitno; v jezi se spominjaj usmiljenja!

3:3  Bog prihaja s Temana in Svetnik z gore Parana. (Sela.) Veličastvo njegovo pokriva nebesa in zemlja je polna hvale njegove.

3:4  In svetloba nastaja kakor solnčna luč; žarki se mu iskré iz roke, in ondi je skrita njegova moč.

3:5  Pred njim gre kuga in tik za njim pomor.

3:6  Postal je in potresel je zemljo, pogledal je in ustrašil narode; in razdrobile so se večne gore, starodavni hribi so se pogreznili; pota njegova so večna.

3:7  V bridkosti sem videl šatore Kušanove, tresle so se preproge šatorov v deželi Madianovi.

3:8  Jezen li je Gospod nad rekami? je li mar jeza tvoja nad rekami, srd tvoj nad morjem, da jezdiš na svojih konjih, na vozovih zveličalnih?

3:9  Gol, pripravljen je lok tvoj. Šibe v strahovanje si prisegel z besedo svojo. (Sela.) Zemljo si razklal z rekami.

3:10  Videle so te gore in se tresle; usula se je ploha, brezno je grmelo, visoko je vzdigovalo roke svoje.

3:11  Solnce in mesec sta stopila v svoje bivališče ob luči tvojih pšic, ko so frčale, ob svetlosti tvoje kliskajoče se sulice.

3:12  V togoti si stopal po zemlji, v srdu si teptal narode.

3:13  Izšel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje maziljenca svojega; razbil si glavo iz hiše brezbožneža, odgrnivši ga od tal do vratu. (Sela.)

3:14  Prebodel si z lastnimi mu sulicami glave njegovih vojščakov, ki so prihruli kakor vihar, da bi me razkropili; njih veselje je bilo požreti ubožca na skrivnem.

3:15  Na morje si stopil s konji svojimi, med roj velikih vodá.

3:16  Slišal sem to, in treslo se mi je telo; ustne moje so trepetale ob tistem glasu; trhloba mi je prešinila kosti in tresem se na svojem mestu: da naj počivam ob dnevi stiske, kadar pride zoper ljudstvo tisti, ki ga hoče napasti.

3:17  Kajti smokva ne bo cvetla in pridelka ne bode nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih:

3:18  a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog rešenje moje.

3:19  Jehova, Gospod, je moja moč, on dela, da so moje noge kakor jelenje, in stori, da bom hodil po višavah svojih. Načelniku godbe, na moje strune.