SloStritar - John - 12

12:1  Šest dnî pred Veliko nočjó pa pride Jezus v Betanijo, kjer je Lazar bil, kteri je bil umrl, in ga je obudil iz mrtvih.

12:2  In napravijo mu tu pojedinjo, in Marta je stregla; a Lazar je bil eden od teh, kteri so ž njim sedeli za mizo.

12:3  Marija pa, vzemši funt prave dragocene nardove mire, pomazili noge Jezusove, in otre mu z lasmí svojimi noge; in hiša se napolni vonja od mire.

12:4  Tedaj reče eden od učencev njegovih, Juda Simonov Iškarijan, kteri ga je imel izdati:

12:5  Za kaj se ni prodala ta mira za tri sto grošev, in dala ubogim?

12:6  Rekel je pa to, ne da bi mu bilo skrb za uboge, nego ker je tat bil, in imel je mošnjo, in nosil je, kar se je metalo va-njo.

12:7  Jezus pa mu reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila.

12:8  Kajti uboge imate vsegdar s seboj, a mene nimate vsegdar.

12:9  Zvedelo je pa veliko ljudstva izmed Judov, da je tu; ter pridejo ne samo za voljo Jezusa, nego da bi tudi Lazarja videli, kterega je bil obudil iz mrtvih.

12:10  Véliki duhovni pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili;

12:11  Ker jih je za voljo njega veliko izmed Judov odhajalo, in verovali so v Jezusa.

12:12  Drugi dan pa veliko ljudstva, ktero je bilo prišlo na praznik, slišavši, da gre Jezus v Jeruzalem,

12:13  Vzemó palmove veje, in izidejo mu naproti, in vpili so: Hosana! Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem, kralj Izraelov!

12:14  In Jezus najde osliča, in usede se na-nj, kakor je pisano:

12:15  "Ne boj se, hči Sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu oslice."

12:16  Tega pa učenci njegovi poprej niso razumeli; nego ko se je Jezus oslavil, tedaj so se spomenili, da je bilo to za njega pisano, in da so mu to storili.

12:17  A ljudstvo je pričevalo, ktero je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba, in ga obudil iz mrtvih.

12:18  Za to mu je tudi ljudstvo naproti prišlo, ker je slišalo, da je ta čudež storil.

12:19  Farizeji tedaj rekó med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, svet je odšel za njim.

12:20  Bili so pa med tistimi, ki so dohajali, da bi molili na praznik, nekteri Grki.

12:21  Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsajde Galilejske, in prosili so ga, govoreč: Gospod, Jezusa bi radi videli.

12:22  Filip pride, in pové Andreju; in Andrej in Filip povesta Jezusu.

12:23  Jezus pa jima odgovorí, govoreč: Prišel je čas, da se sin človečji oslavi.

12:24  Resnično resnično vam pravim: Zrno pšenično, če pade na zemljo in ne umrè, ono bo samo ostalo; če pa umrè, obrodí veliko sadú.

12:25  Kdor dušo svojo ljubi, izgubil jo bo; a kdor dušo svojo sovraži, ohranil jo bo za večno življenje.

12:26  Če kdo meni služi, naj gre za menoj; in kjer bom jaz, tam bo tudi služabnik moj: in če kdo meni služi, njega bo oče ljubil.

12:27  Sedaj je duša moja žalostna; in kaj hočem reči? Oče, reši me te ure! Pa za to sem prišel na to uro.

12:28  Oče, oslavi ime svoje: In glas se oglasi z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga bom oslavil.

12:29  Ljudstvo torej, ktero je stalo in je slišalo, pravilo je, da je zagrmelo. Drugi so pravili: Angelj mu je govoril.

12:30  Jezus odgovorí in reče: Ta glas se ni oglasil za voljo mene, nego za voljo vas.

12:31  Sedaj je sodba tega sveta; sedaj bo vojvoda tega sveta izgnan ven.

12:32  In jaz, kedar bom povišan od zemlje, potegnil bom vse k sebi.

12:33  (To je pa pravil, da je na znanje dal, s kakošno smrtjo bo umrl.)

12:34  Odgovorí mu ljudstvo: Mi smo slišali iz zakona, da bo Kristus ostal vekomaj; in kako praviš ti: Sin človečji mora biti povišan? Kdo je ta sin človečji?

12:35  Reče jim torej Jezus: Še malo časa je luč z vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objeme tema; in kdor po temi hodi, ne vé, kam gre.

12:36  Dokler luč imate, verujte v luč, da boste sinovi luči. To je Jezus povedal, in odšel je, in skril se je od njih.

12:37  In da si ravno je toliko čudežev storil pred njimi, niso verovali va-nj;

12:38  Da se izpolni beseda Izaija preroka, ktero je rekel: "Gospod, kdo je veroval našej besedi! In roka Gospodova komu se je razodela?"

12:39  Verovati pa za to niso mogli, ker je zopet rekel Izaija:

12:40  "Oslepil jim je očí, in okamenil jim je srce: da ne bi z očmí videli, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih uzdravil."

12:41  To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo, in je govoril o njem.

12:42  Vendar jih je pa tudi veliko izmed knezov verovalo vanj; pa za voljo Farizejev niso priznavali, da ne bi bili izpahnjeni iz shajališč:

12:43  Kajti ljubili so slavo človeško bolj, nego slavo Božjo.

12:44  Jezus pa zavpije in reče: Kdor veruje v mé, ne veruje v mé, nego v tega, kteri me je poslal.

12:45  In kdor mene vidi, vidi tega, kteri me je poslal.

12:46  Jaz sem prišel luč na svet, da vsak, kdor veruje v mé, ne ostane v temi.

12:47  In če kdo moje besede sliši, in ne veruje, jaz ga ne bom sodil; ker nisem prišel, da bi svet sodil, nego da svet zveličam.

12:48  Kdor se mene odreka, in besed mojih ne sprejema, ima ga, kteri ga bo sodil: beseda, ktero sem govoril, ona ga bo sodila poslednji dan.

12:49  Kajti jaz nisem sam od sebe govoril; nego oče, kteri me je poslal, on mi je zapoved dal, kaj da naj povém in kaj naj govorim.

12:50  In vém, da je zapoved njegova večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je oče povedal.